Zakaj Vancouverčani niso srečni

N. sem povsem po naključju srečala po dveh mesecih. Še isti večer sva si na avtobusu domov izmenjali izkušnje o bivanju v Vancouvru do zdaj; in po povsem različnih poteh sva prišli do istih zaključkov. “Tako tuje, hladno je to mesto. Nihče si ne vzame časa za druženje, vse je prav po šolsko splanirano po urniku,” N. ni mogla verjeti. Ni bila edina.

Tudi mene je po par mesecih tukaj presenetil ta drugi obraz lepotice z zahodne strani. Moje lepotice oz. lepotca, s katerim šmiram od leta 2002. Kaj neki se je zgodilo? Je podoživel neuspelo lepotno operacijo? Sem se spremenila jaz?

Gotovo gre za kombinacijo obojega. Vancouver postaja čedalje dražje mesto – prav za prav je menda najdražje mesto v Severni Ameriki (ja, jebiga, New York!). Posledično se spreminja v rezort za bogataše, Downtown Eastside in njegove pritikline pa se razraščajo. Prepad med West Endom in vzhodno od Granvillea je čedalje vidnejši. Cene vseh storitev, najemnin, hrane, alkohola gredo v nebo. V tisto tako prekleto čudovito nebo nad Pacifikom in okoliškimi hribi.

A bolj kot ta razkorak, ki ni nič novega za celotno zahodno (ali nemara svetovno) civilizacijo, je brezno med ljudmi. Že že, multikulturnost je na višku, samo s sprehodom po Commercial drive obletiš ves svet, od Salvadorja do Italije in Etiopije ter nazaj do naših čevapov. Ampak … kaj ostane od tega? Globoka poznanstva gotovo ne. “Verjemi, še meni je težko splesti prijateljstva, pa sem tu rojena in vzgojena,” me v kavarni prav na Commercial driveu pred dejstvo postavi L.

In ji lahko samo prikimam. Ljudje so odtujeni, nesrečni, kot ugotavljajo v Vancouver observerju. Živijo za delo – oz. delajo zato, da živijo. Preživijo. Kupijo hišo, se zapufajo do onemoglosti in opravljajo tri šihte ter oddajajo kletno stanovanje, zato da ohranjajo pri življenju svoje bogastvo: hišo, avto, glasbeni krožek svojih otrok, salon za sprehajanje svojih psov, ker sami nimajo časa zanje. Čas za druženje, brezciljno tavanje po mestnih plažah in parkih, pljuckanje piva s sosedi? Ni na urniku. Namesto tega se gredo drugačno ribarjenje – na najbolj priljubljenem e-portalu za “lovljenje partnerjev” Plenty of fish.

Vse to opazujem z druge strani obrežja. Medtem ko jem fantastičen (in poceni) suši, grebem s prsti na nogah po pesku, srkam skorajda večno vlago v lase, objemam neskončno debela drevesa, se sprehajam z enega festivala na drugega, zapravljam denar za fenomenalne koncerte, bluzim po Stanley parku z N., sedim v štirih sprehaj v pickupu z J., se smejem z izrednimi vozniki avtobusov, stisnem v roke preostanek kruha inventarju ob vhodu na podzemsko na ulici Granville, dajem high five vsem mavričnim prebivalcem. Medtem ko z očmi začasne imigrantke opazujem in doživljam vse te prečudovite vidike življenja, ki so tako zelo drugačni od podalpske idile, in v večini primerov tako zelo bolj liberalni, sproščeni, neobremenjeni.

Zato torej ne uporabljam navezave nase v naslovu. Ker jaz nisem – večna – Vancouverčanka. Ker sem srečna.

Advertisements

2 thoughts on “Zakaj Vancouverčani niso srečni

  1. Pingback: Dolgčas? Zamenjajte družbo. | Devet ur manj

  2. Pingback: Čas za MOV-ember | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s