Najrevnejša poštna številka v Kanadi

Članek je bil (skoraj povsem takšen) objavljen februarja 2010 v Delu. Tematika je aktualna še danes.

Vancouver je lepotica z napako. Po eni strani se lahko pohvali z blagodejnim podnebjem, liberalnostjo, zelenimi površinami, prijaznostjo domačinov, kulinaričnim vrtiljakom in drugimi atributi, ki delajo to mesto eno najboljših za življenje na svetu. In potem je tu stran s povsem drugačno pestrostjo: četrt Downtown Eastside (DTES), vzhodni del centra, kjer domujejo brezdomci, odvisniki, HIV bolniki, kriminalci, utrganci vseh sort. Nič čudnega, da so se organizatorji olimpijskih iger odločili zamolčati ta obraz princeske na zahodu Kanade. Kdo bi potem takem sploh hotel tja? Jaz.

DTES ima svoje igre vse leto, vsak dan. Imenujejo se preživetje. Najrevnejša poštna številka v Kanadi, vkleščena med kitajsko četrt, historični del Gastown, glavno železniško postajo in idilično negovan park Portside, je bila s hoteli, gostilnami in špecerijami nekoč središče trgovskega dogajanja in družabnega življenja. Ko se je po drugi svetovni vojni posel počasi selil na zahodno stran polotoka, so v območjo so vstopile trde droge. Alkohol in prostitucija sta bila tam že doma.

Obrazi DTES.

Bolezen

Približno 17 tisoč prebivalcev pestijo raven okuženosti z virusom HIV kot v Botsvani, najvišja otroška revščina, najnižja povprečna plača, največji delež brezdomstva v državi in druge nezavidljive številke, na katere so med olimpijskimi igrami nenehno opozarjali protestniki. Poplesavanje brez glasbe, puljenje las, podrsavanje okončin, nebrzdano dretje in podobni ekscesi niso samo posledica drog; takšne sledi je pustilo tudi zaprtje psihiatričnih bolnic v provinci po prihodu na oblast trenutnega lokalnega premiera Gordona Campbella in odpuščeni so zatočišče našli prav tu.

Metafora za opisano situacijo je zloglasna vzhodna ulica Hastings, kjer so barve tega modro-zelenega mesta najtemnejše. Razcapanci, ki postopajo pred sprejemnico steklenic in pločevink (bottle depot), za katere v zameno dobijo drobiž, vmes poskušajo prodati še kakšen gram droge ali druge materialne dobrine. Razbite vitrine zaprtih prodajaln in opustelih hotelov. Skupinski vrtiček s februarskim zelenjem. Vozičkarji z vsem svojim imetjem. Nosači plastičnih vreč. Prizori bi lahko bili vzeti iz filma, a so še kako resnični.

DTES je zadnja postaja za mnoge prvotne prebivalce, saj razmerja med njimi in nekdanjimi kolonizatorji, zdajšnjimi političnimi vodji, še vedno niso razrešena. Frank iz ljudstva Heiltsuk je na ulicah DTES pristal pred 20 leti, ko je bil prisiljen zapustiti svojo zemljo. “Socialne službe so diskriminatorne do brezdomcev, policisti sami izzivajo izgredee. Samo poglej Telqnao, na vozičku je zato, ker so jo zbili policaji,” pove prizadeti brezzobnež in namigne na svojo prijateljico iz roda Wetsueten.

Zaupanje

“Ponavadi nam dajo nekaj denarja, veš,” me napol negotovo pogleda Radoslav, ko ga poprosim za dovoljenje za fotografiranje. Jasno. Stisnem mu v povezano dlan par dolarjev, lica se mu raztegnejo v porumenel nasmeh in ves prešeren se razgovori. “Pri 15 sem začel preprodajati marke in zlato. Tri leta sem svoj “posel” skrival, nato me je mama dobila in nagnala. Prvi postanek je bila Nemčija, nato Kanada. V Vancouvru sem pet let, ljubim to mesto,” svojo zgodbo z zvitim nasmeškom pove Slovak.

Radoslav je tako kot mnogi drugi v DTES našel svojo družino.

Zaradi “bratske” krvi zaupanje med nama naraste. “Trudim se oditi, pa ne morem. Ti ljudje so mi kot družina, poznamo se, zaupamo si,” socialne vezi med prebivalci ponazori Rado. DTES je na trenutke ena sama ljubezen. “Ali se objemaš?” me zvedavo vpraša Anna, ko ji podarim pet dolarjev za lepši dan. Se, seveda se. “Oh, rada te imam, I love you. Kar počneš, je ljubezen,” slišim njeno hvaležnost izza desnega ušesa.

Čas se je za hotel Balmoral že zdavnaj ustavil.

DTES tako ni samo grozljiva brutalnost. Je bratsvo, solidarnost, skrb. “To je živahna soseska, medtem ko v ostalih četrtih ta občutek skupnosti izginja. Marginalizirani ljudje držijo skupaj in si pomagajo, kljub temu, da se nenehno spopadajo s policijsko represijo in drugimi socialnimi bitkami. Tu je polno talentiranih umetnikov in brilijantnih društev, ki spodbujajo inovacije, kot je prvi prostor za varno vbrizgavanje drog v Severi Ameriki Insite, zaradi česar se je občutno znižala raven HIV bolnikov in število umrlih zaradi predoziranja drog,” pove aktivist in poznavalec razmer Garth.

Upanje

A pot do harmonije ni lahka. Radove brazgotine na nekoč razklanem čelu in povita, okrvavljena desna dlan govorita glasneje od besed: “Če nisi sprejet, je nevarno. Če te sprejmejo, je čudovito. Greš skozi par bitk, pa je.” Vsi nimajo sreče s preživetjem, vsaj 60 žensk ne, ki so bile v zadnjih 20 letih umorjene na ulicah DTES-a ali pretiravale z drogo. V spomin nanje aboridžinske ženske vsako leto na valentinovo pripravijo spominski sprehod skozi četrt. “Oblastem je vseeno. Te ženske so tako ali tako videne kot pogrešljive,” pripomni Frank.

Vsako leto na valentinovo se s sprehodom skozi DTES aboridžinske ženske spomnijo tistih, ki so izginile z ulic.

Do lokalnih avtoritet je kritičen tudi Jeff, s katerim se sprehodim po stranskih uličicah. Zaudarja po urinu, na nizkem podestu za robom opečnate hiše si je ženska ravnokar vbrizgala heroin. Nikjer nikogar. “Zaradi olimpijskih iger nas policisti stalno preganjajo, povsod jih je polno. Vse so sčistili, da turisti ja ne bi videli, kako sicer živimo,” opiše brezzobi Jeff in zamahne proti robu ceste, kjer kljub vsemu ležijo porabljene igle. Poleg smeti so se znebili še nečesa drugega: ljudi. “Strpali so jih v začasna zatočišča. Maja bo tukaj jeba, saj se bo vrnilo več kot 600 ljudi,” napove Garth. Število brezdomnih je od leta 2003 do letos s tisoč naraslo na več kot 3200, doda.

Jeff je do olimpijske matematike kritičen: “Dvakrat več policajev je tu, a od leta 2003 se je nabralo več kot dvakrat več brezdomcev.”

Jeff postaja živčen, ker se sprehajamo po t.i. rdeči coni, saj so policisti ljudem, kot je on, tam prepovedali gibanje. “Sicer me aretirajo,” o krasnem novem Eastisideu pove Jeff. A Lorraine, ki je v četrti 12 let, je nad ukrepi navdušena: “Meni se zdi pa več policajev fino. Lani nisem mogla iti po cesti, ne da bi me kdo nadlegoval za droge, zdaj pa je na splošno bolje,” oceni prebivalka hotela Rainier, ki sprejema brezdomne, pretepene in prostituirane ženske, ki se odvajajo od drog. Že tri mesece in pol je “čista”.

Lorraine se zaradi večjega števila policistov med olimpijado počuti varneje.

Okoliš tako nedvomno postaja lepši; podrtije so zamenjale mondene večstanovanjske hiše, beznice so odstopile prostor nobel restavracijam, petični gostje najdejo draga prenočišča. A lokalnim prebivalcem takšno razkošje ne pomaga; novitete so zasedle predvidena mesta za socialna stanovanja. “Nekoč je bil ves Gastown naš dom. Potem smo se zgostili ob ulici Hastings. Zdaj nas čaka ponovna prisiljena selitev,” pove eden od preganjalcev uličnega dolgčasa.

Aboridžinski umetnik s psevdonimom Woodchips (leseni koščki) ponavadi na ulici ustvarja samo ponoči: “A danes je valentinovo, pa še sonce, tako da sem res dobre volje.”

Kar res potrebujejo, pove Garth, je več socialnih stanovanj in projektov, kot je obnovljena in nadgrajena legendarna stavba veleblagovnice Woodward’s, ki se je leta 1993 po bankrotu zaprla. “Zdaj bodo v njej tako nadstandardna kot socialna stanovanja, galerija, supermarket, prostori nevaldnih organizacij, in to je eden izmed primerov dobre prakse, kako razrešiti usodo DTES,” spodbudno pove Garth.

Ljubezen

Ulica Hastings na svoji zahodni strani kmalu preseka ulice Seymour, Granville, Howe. Svetlobna leta daleč drugačen svet: biznismeni hitijo iz služb, ženske v telovadnice, suši menze pokajo po šivih. Kot bi nekdo zarezal v živo tkivo, polovico negoval in hranil, drugo pustil, da zgnije in se zaduši v lastnem gnoju. A ravno zato imam Vancouver kljub njegovim bridkim ranam neskončno rada: ker ni nihče popoln. Ko stekleno-jeklene stolpnice zažarijo v zahajajočem soncu, nad njimi s snegom založeni hribi, spodaj pa plast oceana, so vsi njegovi polomi pozabljeni, in ostanejo samo razumevanje, odpuščanje, naklonjenost, skrb in ljubezen. Kot v DTES.

Napisi na balkonih stavbe na najbolj brutalnem križišču ulic Main in Hastings razkrijejo, da se pod površjem skriva več kot le kriminal, beda in droge.

Advertisements

3 thoughts on “Najrevnejša poštna številka v Kanadi

  1. Pingback: Zakaj Vancouverčani niso srečni | Devet ur manj

  2. Pingback: Tudi to je Vancouver. In radi ga imamo. | Devet ur manj

  3. Pingback: Pomoč brezdomcem z milkshakeom z viskijem in slanino | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s