Kavarniški blues

Kdor trdi, da je severnoameriška celina brez kavarniške kulture, se pošteno moti. Ali pa zavida vsej tej sceni, ki je meni totalno pisana na kožo.

Kavarne tukaj so prostori brez alkohola, kar pomeni, da privabljajo precej drugačno klientelo kot pubi oz. bari, kamor lahko vstopijo samo posvečeni z več kot 19 leti (toliko je v British Columbii meja za pitje žlahtne kapljice). So zavetišče knjižnih moljev, vernikov v laptope, zasanjanih miroljubnih hipijev, študirajočih študentov v trenirkah, gospodičnah v visokih petah na poti iz službe.

Prado cafe, Commercial Drive

Med seboj se razlikujejo že po nastanku (lokalne, unikatne kavarne nasproti verig a la Starbucks in zelo kanadskih Blenz Coffee, Tim Hortons, Beanz itd.), pa tudi po ponudbi, ampak načeloma je zgradba takšna: Na meniju so vse vrste kav (od ameriške filter do evropskega espresa), čajev, chai latte (zadosten razlog za emigracijo ali vsaj odprtje import export biznisa v Sloveniji), morda še matcha latte (skratka, to ali chai, pa padem v trans), v sekciji hrane ponujajo juhe, sendvične, zvitke, solate, mafine, piškote, ploščice, drugo pecivo. Kava – razen če ni običajna, vodena – so kar udarec za denarnico s slovenskega zornega kota, saj spodobnega capuccina oz. cafe latte pod tremi dolarji ni. Vendar tako kot pri vsej severnoameriški hrani so tudi tu porcije izvenserijske: majhen capuccino je za naše pojme radodarno zvrhana skodelica približno dveh takšnih užitkov napitkov.

Izbrani priboljšek ponavadi naročiš za šalterjem, nato se pomakneš nekaj metrov v drugo smer in ga prevzameš. Pri tem so bariste navajeni vseh low fat, skim, no sugar, soy milk, less cream, decaf for, tako da je zadeva lahko povsem personalizirana. Če to ni dovolj, je za vsakim ovinkom minišank s skodelicami mleka (več vrst), sladkorja, začimb (cimet, muškat … ) in čokoladnega posipa. Ker res mislijo na vse. Tudi na vodo, ki v vrčih čaka na nove stranke, da si jo natočijo v priložene kozarce.

Povsod se osredotočajo na super izbor muzike, ki se razprostira med loungeom, rockom, CBC-jem in indie. Ponavadi je na voljo vsaj dostojna količina kavčev in foteljev, kjer se lahko res zliješ v eno s kavarniškim vzdušjem. Kdor ima pri sebi prenosnik, ga na dosegu roke čaka vtičnica (seveda severnoameriška – še dobro, da adapterje prodajajo v vsakem dollar storeu). Hip, in že si priklopljen na zastonj brezžični internet.

In ja, drage punce, na vseh straniščih so kljukice za obešanje jaken in torbic.

Advertisements

3 thoughts on “Kavarniški blues

  1. Pingback: Zakaj Vancouverčani niso srečni | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s