Čas za MOV-ember

Ni mi bilo treba v muzej Vancouvra – oziroma Museum of Vancouver (MOV) – da bi zvedela o zgodovini tega evropocentnično gledano zelo mladega mesta. Ampak tam se se (resda zelo zelo na hitro) ustavila kot mystery shopper. In spisala še eno poglavje v svoji lastni zgodovini.

East Van represent!

V muzejčku, vmeščenem na podaljšku Vanier parka, sem se mudila zgolj slabo uro. Naredila sem uslugo marketinškemu oddelku in se skozenj (zastonj) sprehodila s svojimi izredno kritičnimi očmi (nekateri smo pač talentirani za to), da bi jim pomagala izboljšati razmere.

Pogled skozi muzejska okna proti downtownu oz. English bayu

Muzejček je izredno luštkan, majhen in obvladljiv. Trenutno so v njem tri začasne razstave, Neon Vancouver, Object(ing): The Art/Design of Tobias Wong in Untold Stories: History of Immigrants in Vancouver, ter stalna razstava o zgodovini Vancouvra. Dotaknili sta se me zlasti zadnji dve.

Revolucionarni neonski napisi

Protect me from what I want. -Tobias Wong

Neon v uporabi Tobiasa Wonga

Prva zato, ker se v njej najdem tudi sama. Črnobeli obrazi imigrantov, ki so upodobljeni na plakatih, stenskih risbah, fotografijah in vidoposnetkih, so – jaz. Njihova pričevanja, kako, kdaj in zakaj so se znašli v Vancouvru, so – jaz. Kako jih je družba sprejemala, jim skušala olajšati travmatične dogodke, kot je selitev v popolnoma novo državo in predvsem kulturo, kako so se pregrizli skozi težke trenutke – vse to mi je tako zelo poznano. “To be Canadian is to be free.” Ja, drži: prost vseh predsodkov, izključevanj in bremen. Če kje, potem si poleg Slovenije v tem trenutku ne želim bivati nikjer drugje kot tu.

“To be Canadian is to be free.”

Mirna Žagar? Hrvatica med razstavljenimi!

Vsi smo številke

Slovencev še niso našli

In nato stalna razstava. Sprehod skozi kratka desetletja tako zelo bogate zgodovine: od prvih meščanskih kuhinj do ultraglasnih protestov za gejevske pravice, ohranjanje narave, privilegije sindikatov. Vancouver je na marsikaterih področjih v precej krajšem času dosegel cilje, ki jih Slovenija v vsej svoji večtisočletni zgodovini še ni. Odsotnost kulturne zgodovine (kot poudarjajo tukaj – preteklost prvotnih prebivalcev ne šteje) je včasih blagoslov: zakoni niso zakoreninjeni in družbena klima ne nepremakljiva, za nove dogodke enostavno spišejo nov zakon, ki je vsem pogodu.

Moja scena

Ekologija, geji, svoboda govora … še kaj?

Vancouver je … hladen. Ne vremensko, ampak družbeno. Kot sem že pisala, so odnosi med ljudmi daleč od tiste topline in temperamenta, kot jih poznam od doma. Vendar ima ta odtujenost prijetnejšo, pozitivno lice. Ker je – posplošeno – vsem vseeno za druge, je popolnoma nepomembno, s kom spiš, kako se oblačiš, kateri jezik govoriš z domačimi, za kakšno prehrano se odločiš. Vem, ponavljam se. Ampak: skakanje v Adamovi obleki sredi Davie ulice avgusta, uživanje v “zelenem” dimu aprila, pokanje vicev z vozniki avtobusov na poti v službo, gužvanje v isti sušimenzi že petič ta teden, polivanje poceni piva v gejevskem športnem baru – vse to je Vancouver. Moj Vancouver.

In zato že zdaj vem, čeprav ne bom živela tu, da se bom vedno znova in znova vračala po to dozo liberalnosti, sprejemanja, inovativnosti, vere v lep danes in še lepši jutri. Zame bo MOV-ember ne samo novembra.

Advertisements

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s