Mislim, da sem že nekajkrat zapisala, da je bilo moje delo v vinoteki še toliko bolj kul zaradi mojih sodelavcev. In predvsem zaradi Alexa, s katerim sva se zaštekala tudi brez vina.
Ne samo z njim, s celo njegovo familijo (in psom), s katero se je semkaj preselil iz Pariza pred šestimi leti. Vmes se je zgodilo toliko stvari, da sem jih enostavno morala zapisati – javno. Ker je njegovo življenje pač za moje pojme preveč nekonvencionalno, da ga ne bi delila med širšo publiko: za inspiracijo, introspekcijo, in kajpak razvedrilo.
Zato je nastal tale zapis na spletnem časopisu Vancouver Observer.
Alex in lhasa apso Boston
Vse, kar si Alex želi, je, da bi se lahko še naprej preživljal s svojim striparstvom. Časi so težki in biti umetnik ni ravno lahko; sploh v Vancouvru, kjer – kot ugotavljajo prenekateri – ni ravno neke hude zavesti o umetniškem izražanju. A kot pravi on, nasmeh je najboljši način, da pokažeš zobe svoji usodi.
Jaz mu želim, da se usoda nasmehne nazaj.
