Na zdravje, dragi nekdanji!

Saj poznate tisto večno dilemo: povabiš (nekdanje) sodelavce na večerjo, pa se ne moreš odločiti, kaj hudiča je tipična slovenska hrana?

No, to.

Če bi imela več časa in denarja, zagata morda niti ne bi bila tako velika, ampak v mojem primeru je bilo treba biti priročen, učinkovit, iznajdljiv in hiter. Spraviti skupaj “tipično slovensko večerjo” (?) v uri in pol po koncu šihta ni ravno mačji kašelj.

Zato zadeva seveda ni bila povsem tipično slovenska. Kar koli že to pomeni.

Začeli smo s popečeno polento (zapečen parmezan je moj dodatek), ker to jed enostavno obožujem in se mi zdi dokaj tipično slovenska – vsaj za Primorsko. Češnjevci niso ravno v sezoni, ampak vseeno so zadevo sprejeli kot “surprisingly good” (Francoze je res težko zadovoljiti na kulinaričnem poligonu).

Brez pršuta ne gre

Dalje: frtalja s svežimi zelišči (origano, koromač) in pršutom. Plus dodaten pršut. Plus solata s kozjim sirom, orehi, hruško in – tadadadaaaa! – bučnim oljem.

Mmm, brownies … ne vancouverski.

Tradiciji sem se še najbolj izneverila pri sladici, ker sem udarila kar preizkušen recept, in sicer brownies (ne, niso bili “zeleni”). Za vsak slučaj sem zraven stepla še sladko smetano.

Ta druga sladica

In ker ena ni nobena, je (ex) šefe prinesel še drugo “sladico”, naše darilo za njegov minulu rojstni dan, menda nek blazno dober viski. Med večerjo smo sicer popili eno steklenico belega Cote du Rhone in eno rdečega Bordeaux 2009.

Če jim kvazislovenska hrana morda ni bila ravno povšeči, si bodo gotovo zapomnili Slovenko – mene. Hvala vam za teh preteklih osem mesecev, bili so nepozabni. Pa na zdravje!