Če smo prejšnjo nedeljo zamudili plesanje po mizah, se temu ta vikend nisem hotela odreči – no, ali pa vsaj pristni balkansko-ciganski muziki. V ruski hali je namreč potekal tradicionalni festival romske glasbe Opa Tsupa! Med nastopajočimi je bil tudi Orkestar Šlivovica – moram še kaj dodati?
Moto večera
Moji glavni aduti
Parno Drom
Prav gotovo, kajti to je bil žur, kot ga v Vancouvru ne pomnim. Žal sem se lahko na prizorišču zvijala samo prvi večer od skupno treh, v petek, ampak teh $17 za vstopnico sem prekleto dobro izkoristila.
Razen flamenka, ki ga imam sicer rada, ampak ne ravno na takem žuru, krvavo potrebnem v tem premirnem Vancouvru, so bili nastopajoči ena sama plesno-pevska ekstaza. Sploh orkestraši Šlivovice, ki so bili zame zvezde večera. Tako kot “pristni trubači” so odmislili oder in se v stilu ciganske svatbe pomešali med (večinoma srbsko) govorečo množico, z britansko kraljico na bankovcih na čelu in v ogromnih trubah. Stara mamca zraven mene me je zgrabila za eno roko, jaz sem svojo družbico zgrabila za drugo, in že smo plesali kolo (oz. kakor koli bi rekli temu plesu nepodučenih) kot sredi Čada ali Jovota.
Žur orkestra Šlivovica
Opa tsupa!
Burek!
Čeprav muzika, kot bi se najbrž marsikdo strinjal, ni neka tipična slovenska, je bil ves paket dogajanja do zdaj najbližje domu, kot ga pomnim: dostojne cene alkohola, spontano plesanje, intenzivno švicanje zaradi vrtenja pet, razveseljivo srečevanje znanih obrazov (ja, pol leta sem tu, pa že srečujem poznan folk oz. oni mene – pa sem mislila, da bom v dvomilijonskem Vancouvru ena od anonimnih številk … ).
Upam, da mi končno le uspe na kak žur tudi v slovensko halo, kajti s preteklimi dogodki si nedvomno zaslužim že skorajda častno mesto v hrvaški in srbski skupnosti …
Pingback: Eno kuhano vino na dan prežene dolgčas stran | Devet ur manj