Naslednja postaja: Stadium Arcadium

Pogosto, ko se s skyrainom peljem mimo postaje Stadium – Chinatown, v mojih mislih avtomatizirana napovedovalka postaj spremeni zaključek in reče: “Naslednja postaja: Stadium Arcadium.” Sinoči je bilo to praktično resnično: v Rogers areni so koncertirali Red Hot Chili Peppers.

20 tisoč se nas je zbralo v Rogers areni za RHCP

Do RHCP do nedavnega nisem gojila nekih posebnih simpatij, zame so bili bolj nek bend preteklosti, ki se je vseskozi bojeval z drogami, odhodi, skorajšnjimi razpadi in ponovnimi bolj ali manj uspešnimi vrnitvami. Seveda sem poznala napamet tistih nekaj njihovih zimzelenih uspešnic, ampak kaj več kot to pa ni bilo v dosegu mojega zanimanja. Do letošnje zime.

Splet okoliščin je pač nanesel, da se nisem jaz nenadoma odločila za RHCP, ampak so se neprisiljeno, spontano in vse bolj intenzivno oni prikradli v moje življenje. Počasi, a vztrajno so postajali del vsakdana. In glej ga zlomka … ujela sem se na njihove limanice. Začeli so me zanimati. Začeli so mi biti vse prej kot retro in passeZačeli so mi biti kul. Zelo kul. (Hvala, A.) Tako zelo kul, da nakup vstopnice v predprodaji za tale koncert praktično dan po mojem prihodu sem davnega aprila sploh ni bilo več vprašanje – tam sem enostavno morala biti pa pika.

Večina njihovih komadov je odgovarjala moji rokerski duši. Prebrala sem celo avtiobiografijo glavnega lika skupine, pevca Anthonyja Kiedisa oz. skrajšano AK (tudi za to hvala, A.) in dobila povsem nov vpogled v njihovo muziko. Oseben. Širši. Under the bridge (in druge uspešnice) tako ni bila več samo nek zlajnan pop štiklc, ampak ubesedena in uglasbena osebna zgodovina, polna podtonov, anekdot, spominov in konotacij. Všečno. Rada poslušam muziko z vsebino in zgodbo iz ozadja.

In nato koncert. Končno.

Še nikdar v Rogers Areni nisem doživela take gužve. Mislila sem si: yes, končno ne bo stolov na parterju! Jok, brate, odpade. Skorajda me je kap, ko sem ponovno uzrla sedežni red na karti. Ali je to šala? Kdo je še videl, da se na koncertih tipa RHCP sedi?! Tale Kanada je, kar se tiče koncertov, zame še vedno en velik kulturni šok.

Gužva! … za par komadov

Tako sem se pač sprehodila do svojega stola (?!), počakala, da so svoje odigrali super trubači iz New Orleansa Rebirth brass band, potem pa se počasi zrinila v ospredje. Ob 21.15  so na oder le priskakljali RHCP. Uuuuu, žur! S 40. vrste sem tako napredovala do 8. – in bila potisnjena v gužvajočo se množico! Yes! Nekaj časa je celo zgledalo, da bo tole res pravi, običajni koncert: prerivanje, skakanje, kričanje, obično koncertno ludilo, pač. Prvih par komadov sem tako poskakovala stisnjena med drug “šverjacoč” folk (z vstopnicami z vrstami nekje zadaj), ki je na veliko pušil travo, potem pa so se varnostniki le zbudili in pregnali vse nas izbeglice nazaj do naših sedežev (“We need to keep the aisles clear!“) – oz. dokler smo jih lahko pretentali. Jaz sem se tako zasidrala zraven nekega tipa v 23. vrsti, okupirala del prehoda in po 15 letih ponovno odkrivala radosti slemanja z dolgo frizuro (trivia: tako dolgih las nisem imela že od konca osnovne šole). Do konca koncerta mi tako ni noben več težil z “Excuse me, I paid for this view” iz ozadja. Olajšanje.

Dream of Californication …

Basist Flea v elementu

In sam koncert? Fantastičen. OK, ozvočenje je bilo resda zanič (na kar so opozarjali tudi člani benda), AK je bil daleč od karizme, ki sem si jo predstavljala (glavni govorec in pavliha je bil Flea), in moje subtilno razmetavanje je bilo v primerjavi z ostalimi mrtvoudimi obiskovalci povsem divje in eksotično (evropski koncerti, anyone?), ampak bilo je precej razlogov, zaradi katerih se mi bo ta koncert vtisnil globoko v spomin. Prvič, predstava na odru je bila zakon. Ne vem sicer, kaj bi imeli poznavalci povedati o “novincu”, kitaristu Joshu Klinghoferju, ampak zame je bil car. Sploh v spontanih, super jam seansah med komadi z basistom Fleajem, ki se je po bisu celo sprehodil po rokah vzdolž odra. Pred tem pa se je bobnar Chad Smith na svoje mesto spustil z “lestenca”, za hip pa ga je na tolkalih nadomestil prav kitarist Josh – skratka, kapo dol za ekipo, v ozadju je (žal) ostal le frontman AK. Videti virtuoza na basu Flea je bilo tudi doživetje zase: česa takega, da bi nekdo tako obdeloval bas, še nisem videla. Navdušila me je tudi scena oz. premični ekrani in video spremljava – če se kdo spomni 360 turneje U2 (ki sem si jo ogledala leta 2009 v Amsterdamu), je bilo tisto v primerjavi s tem totalen vrtec. Sploh pa je bil zadetek v polno komad Soul to squeeze, ki ga ne igrajo na vsakem nastopu in je, razumljivo, požel salve aplavzov in žvižgov.

AK in Flea

AK in Flea #2

Fenomenalna scena

AK

Flea na rokah, Chad pa z lestenca

No, še vedno se nimam za neko die hard fanico RHCP. Za to po mojem potrebuješ kilometrino. (Si pa zato lastim dolgoletni staž fanice Oasis in njihovih novodobnih derivatov, ki do zdaj še niso dobili naslednika.) Ostajam pa privrženka sinočnjega koncerta. Vzdušja. Glasbe. Družbe. In besedil RHCP. Ki so v veliko trenutkih tako zelo resnični. In bi še enkrat – mogoče ne ravno naslednje leto – odštela $90 za tole predstavo.

Where I go I just don’t know … Well, I got everything I need … Life is beautiful around the world … Chose not a life of imitation … This life is more than ordinary!

Soul to squeeze (pozor, hreščanje in kričanje!)

Advertisements

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s