Ta vikend se nam menda končno (čeprav niti slučajno ne na srečo) obeta nekaj dežja. No, glede na dejstvo, da smo od 23. julija doživeli zgolj neverjetnih 12 ur dežja, je tajming kar legitimen. Z drugimi besedam to pomeni, da je treba zadnje sončne dni na polno izkoristiti. Npr. za sprehod ob False creeku in English bayu.
Vancouver je res kot droga. Ko se takole počasi, korak za korakom, škljoc za škljocem, plaziš po seawallu, zlahka, naivno in instant pozabiš, da …
… je tole mesto najdražje v Severni Ameriki …
… da so prebivalci večinoma hladni, odtujeni, klikovski …
… da dežuje približno 3/4 leta …
… da so vsi tvoji dragi in domači nekje daleč stran za tem prečudovitim oceanom …
… da je kava obupna in precenjena, prav tako vino, takisto v bistvu vse …
… da je v bistvu mesto kot mesto, s svojimi številnimi pomanjkljivostmi.
In kar naenkrat se zaveš, da mineva že skoraj pol leta tvoje ponovne odvisnosti.