Ne glede na to, kako čudovit je Granville island, je z javnim prevozom zagamano dostopen. Do downtowna moraš tako na bus, ki vozi naokoli kot presta, v primeru močne kondicije in žilavega duha (sploh v dežju) pa se lahko do tja sprehodiš po mostu Granville. Razen če ne skočiš na zalivski taksi. Še posebej, če imaš zastonj vstopnice.
Po zalivčku False creek vozita dve podjetji: Aquabus in False Creek Ferries. Zgodba o razkolu je tipično slovenska in stara nekih 30 let, danes pa pač oba ponudnika za isto ceno in na približno istih postajah furata ljudi, domače živali, invalide in kolesarje med Vanier parkom in Yaletownom. Storitev je izjemno dobrodošla, ker skrajša potovanje v downtown oz. naokoli po zalivu za vsaj pol ure: če se zavihtim samo čez “cesto” z Granville islanda do Aquatic centra pri mostu Burrard, sem z barčico tam v nekaj minutah, z avtobusom pa – no, tam nekje do 45 minut bi lahko štela.
Do sem vse lepo in prav. Ampak težava teh minitrajektkov je – tako kot marsikaj tukaj – njihova oderuška cena. Ta je odvisna od oddaljenosti postaje, saj so razdeljene po conah, ampak pod $3 ne prideš na vožnjo, pa četudi nekajminutno. Pred petimi leti je bila cena $2,5 (o tem sem vzhičeno pisala tule), za olimpijske igre so podražili na $3, zdaj je še nekaj več. Nič presenetljivega. No, ampak kot rečeno, za srečneže mojega kova (lepe oči daleč pridejo.press) so te muke zaenkrat prihranjene.
In četudi bi morala plačati, se splača.
Pingback: Droga, imenovana Vancouver | Devet ur manj
Pingback: Kam ob koncu deževnega tedna? Na flamenco! | Devet ur manj
Pingback: In vino felicitas | Devet ur manj