Sneg: ekstremen vremenski pojav v Vancouvru

“Dež celo leto me sploh ne moti. Ampak sneg, to pa je nadloga!” so se včeraj vrteli pogovori v avtobusu, ki me je peljal – no, bolj obstal na poti – v službo. Tako je: sneg je v Vancouvru precej redek, nezaželen in nadležen pojav, ki vodi v prometni kaos.

Pa pojdimo v center.

Pa pojdimo v center.

Že nekaj časa se spravljam spisati manifest o tem, kako v Vancouvru ne živimo v večnem snegu, ledu in mrazu, in včerajšnji snežni zameti so bili voda na moj mlin. Drži, naokoli so famozna smučišča, kot so Whistler in Blackcomb, Seymour, Cypress in Grouse Mountain, ampak v samem mestu oz. Greater Vancouvru je sneg redkost.

Snežna igra.

Snežna igra.

Ko sem snežne radosti doživela leta 2005 kot študentka, sem bila zaradi življenja na kampusu UBC “prikrajšana” za izkušnjo uporabe (javnega) prometa v takih situacijah. Tokrat se mi ta zabava ni izognila: v Vancouvru namreč zimske pnevmatike niso obvezne, zato je potencial za cestne drsalnice, zamaške, nesreče in druge nebodigatreba več kot odličen. Kot pravi Wikipedia: “Snowfall levels considered routine or mild in other parts of Canada can be relatively catastrophic in Vancouver.” Potniki, ki so se vozili čez novi Port Mann most, so to še kako občutili: številnim je padajoči led razbil vetrobranska stekla, za nekatere se je vožnja končala klavrno.

Vozi me skytrain v daljave ...

Vozi me skytrain v daljave …

Vancouverska avtomobilistična zimska oprema.

Vancouverska avtomobilistična zimska oprema.

Meni je šlo s skytrainom do postaje Granville tako zlahka, da sem za trenutek pomislila, da je nemara bojazen domačinov pred snežnimi direndaji zgolj urbani mit. Potem pa se je vendarle zgodilo: prav na koncu mosta Granville smo na štirici obstali kot že kakšnih 15 avtobusov pred nami. Klanec do ulice Broadway je bil enostavno prevelik zalogaj za po večini elektrificirane gomulke. “Nič se ne premakne zaradi zaledenelega cestišča med šesto in sedmo avenijo. Premaknili se bomo, ko bo možno, in vas spustili ven,” nam je oznanila vsega hudega navajena voznica avtobusa.

Izvežbana voznica, malo manj v strpnosti izvežbani potniki.

Izvežbana voznica, malo manj v strpnosti izvežbani potniki.

Kao na ulici Granville

Kaos na ulici Granville

"Splužene" ceste

“Splužene” ceste

In smo stali. In stali. In – stali. Kakšnih 20 minut. Vmes je snežilo kot za stavo. “Mater, raje imam pol leta dež kot pa tole,” je zavzdihnila punca zraven mene. Dramo sem skušala ublažiti s slovensko nostalgijo. A ni sneg čudovit, saj ko pada, za razliko od dežja ne ustvarja šundra, pač pa naletava tiho, spokojno in z eno svojo logiko? “Pa res. Na to romantično plat snega pa nikoli nisem pomislila,” je odvrnila sopotnica.

Idila 1

Idila 1

Romantika gor ali dol, končno smo se le premaknili in v službo sem zamudila le pol urice. (Še zdaleč nisem bila edina med sodelavci. Še manager, ki stanuje le nekaj ulic stran, je bil pozen!) Sneg je naletaval še ves dan, vseskozi sem dobivala ha-ha-ha smse od prijateljev, takisto obtičanih v prometu, proti popoldnevu in večeru pa je sneg že zamenjal standardni dež. In počasi, počasi odžiral belo odejo – dlje se je obržal le na mojem koncu, na meji z Burnabyjem. Temperature in sama kakovost snega – izjemno mokrega – so pač nenaklonjene tej beli radosti. So pa zato okoliški hribi še bolj čudoviti kot sicer.

Idila 2

Idila 2

In veste, kaj? (Tega bo najbrž še najbolj vesel moj oče.) Po dobrih 10 letih bi spet šla smučat. Večja katastrofa, kot je bila na vancouverskih cestah, že ne more biti …

Advertisements

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s