Kanadčani radi negujejo lokalno identiteto. Ne na nacionalni, ampak na skrajno mikro, sosedski, celo ulični ravni. Te ne izražajo s četrtmi, ampak z “vasmi” – villages. Tudi Cowichan bay je takšna vas, in seveda ima svoje glasilo: Valley voice (Glas doline).
Zmagovalna naslovka
V njem sem našla vse od argumentov, zakaj je dobro imeti doma svoj mlin za mletje moke in kje dobiti klobuk v obliki škampa (12. in 13. maja se namreč tu začenja sezona raka spot prawn) do profesionalnih golf namigov (golf je tu hud, hud hobi). Pa tudi članek Davida Suzukija o t.i. rastlinski slepoti (plant blindness).
Vancouverska eko-humanitarna eminenca Suzuki pojasnjuje, da s to “boleznijo” ne vidimo ne gozda ne dreves – dobesedno. Ker nimamo neposrednega stika z naravo, jih okoli sebe sploh ne opazimo. Otroci znajo napamet vse trgovske blagovne znamke, zbega pa jih raznolikost flore in favne, če jo morajo poimenovati.
In zdravilo? Enostavno. Bodite v stiku z naravo. Če ne živite ravno na podeželju, naj bo za to v mestu čim več zelenja, šavja, rastlinja.
Pritrjujem; odkar sem tu, na plevel gledam povsem drugače.
Pingback: O tistem, kar pogrešam na ljubljanski tržnici | Devet ur manj