O tistem, kar pogrešam na ljubljanski tržnici

Farmers’ market. Joj.

Tržnica v Courtenayu

Severnoameričani jemljejo tržnice (=farmers’ market) nekoliko drugače kot mi. Odvijajo se namreč samo spomladi in poleti (izvzemši pokrite tržnice, ki seveda obratujejo vse leto), ponavadi enkrat tedensko, na kakšnem travniku na obrobju mesta ali pa znotraj mestnih četrti, če je prostor. Lokalni kmetje postavijo svoje šotore (stojnice) in prodajajo izključno svoje (večinoma eko) izdelke/pridelke: vse od zelenjave, sadja, sirov, sladic, kozmetike, sadik, rib in morskih sadežev, predvsem pa je tudi veliko eko mesnih izdelkov.

In uganete, kaj? Danes smo tam prodajali tudi mi.

Dostavna vozila prodajalcev

Leo in Sherlene

Stojnica sosedov: pečenje palačink oz. crepes

Spet gužva

Neskončno ljubim te tržnice, kakršna je bila ta v Courtenayu, ker ne gre samo za tržnico, ampak za dogodek. In to precej boljši od doživetja sobotne ljubljanske tržnice, pa vsi vemo, da sem največja oboževalka tega rituala. Zakaj: ker so naprodaj zgolj lokalni, domači pridelki (nihče ne prodaja pomaranč iz Kalifornije ali avokada iz Mehike – to lahko dobiš v vsakem supermarketu), ker prodajajo kljub temu tudi etno priboljške (v tem primeru tamales, mochi in tortilje – seveda izdelani tukaj, čeprav izvirajo od drugod), ker je med stojnicami info točka s prostovoljci, kjer se dobijo razne brošure, glasila in recepti, ker  prihajajo sproščeni, veseli, zavedni ljudje vseh barv in oblik, ker imajo vsi svoje cekarje in platnene vrečke, ker se vedno najde nek tovornjak, spremenjen v oder, na katerem nastopajo lokalni glasbeniki, ljudje pa posedejo naokoli po klopcah ali na travo in grizljajo svoje sveže nakupljene dobrote …

Japonske delikatese

Premični kafič

In vse to tako zelo pogrešam v Ljubljani. Ta neka soseska pripadnost, ki je v Severni Ameriki izjemno prisotna. Mogoče je osrednja ljubljanska tržnica za to prevelika in ji delam krivico, ampak zakaj ne bi mogli imeti take tržnice na Viču? Kaj se dogaja s tisto v Šiški? Bežigrajska mi ne deluje ravno cvetoča? Je morda kje kakšna, za katero sploh ne vem?

Pa lokalni vidik – tu se povsem strinjam z Dejanom Židanom, kakor mi je aprila povedal za prilogo Okolje in energija, da bi morali biti na tržnicah zgolj lokalni pridelki. Sicer ne vidim dodane vrednosti – italijanske paradajze in turške fige lahko kupim pri vsakem najboljšem sosedu.

Predvsem pa me navdušujejo kupci. S prodajalci so na ti, cenijo njihov trud in pridelke, generirajo dobro voljo. In dejstvo, da smo prodali praktično vse (imeli smo rabarbaro, maline, višnje, črni ribez, wontone, koriander, koprive, špinačo, solatni miks, blitvo, kale, zelenje rdeče pese in jajca), še dodatno pripomore k temu.

Kako čudovita izkušnja.

King of spinach – špinačni kralj. In ni ga sram.