Kolumna z Metine liste: Ko bi le lahko Pacifik dihali tudi v Sloveniji …

Galerija

(kolumna je bila objavljena 4. novembra 2012 na Metini listi) Po desetih letih hrepenenja, cincanja, prestavljanja, iskanja izgovorov in podobnih izogibanj mi je bilo aprila letos dovolj: spet sem se preselila v Vancouver. Pustila sem pogodbeno službo, oddala stanovanje, spakirala kufer … Nadaljujte z branjem

Že vedo, zakaj

Ne samo ponudniki mobilne telefonije, oderuške (za naše razmere) so tudi banke. Najbrž že vedo, zakaj.

Razgledala sem se naokoli po odseku downtowna med ulicama Georgia in Burrard, kjer je nekakšno finančno središče Vancouvra. Na vsakem vogalu je nova banka, in tako sem v 20 minutah obdelala štiri: najprej RBC, nato CIBC, pa BMO, nazadnje Scotiabank. Hotela sem skočiti še do Vancity banke oz. kreditne zadruge, a je bila dokaj na drugem koncu downtowna, plus vmes sem ugotovila, da morda to ne bo najboljša izbira, pa čeprav so menda najbolj trajnostno naravnana in lokalna banka.

Vsi uslužbenci so bili neverjetno prijazni, ustrežljivi in učinkoviti. Vsak me je povprašal za ime, tako da smo bili takoj na ti, bili so sladki, kot da sem njihova najbolj zvesta stranka in da s seboj v torbici prinašam milijone. Zaradi vsega tega bi se takoj zasidrala že kar pri RBC, ampak sem se odločila še malo povohati naokoli.

V čem je torej štos vseh teh bank? Prav za prav neke hude razlike med njimi ni. Vse ponujajo različne račune, ki so okoli štiri, deset, 15 ali več dolarjev na mesec, za vsako količino denarja pa dobiš določeno količino muzike. Kar me je najbolj presenetilo, je bilo omejeno število transakcij: za najnižjo ceno dobiš okoli 10 transakcij (pri čemer ta pomeni dvig z bankomata, prenos med tekočim in drugimi računi, plačevanje položnic ipd.), za višjo približno 25, nato neomejeno. Vsaka transakcija več od predvidene v načrtu denarnico prizadane za dolar več. No, to pa je novost, se bo treba pač odvaditi plačevati celo kave s kartico.

Druga stvar je dvig denarja na bankomatih druge banke. Ta “kazen” znaša dolar in pol, in če sem prav razumela, tako zaračuna vsaka banka (torej tvoja in tuja, od katere jemlješ denar), se pravi imaš na koncu tri dolarje izgube. Lepo. Zaračunajo tudi nakazila z mednarodnih računov (15 dolarjev), tako da naprošam vse, ki so mi nameravali nakazati enormne količine denarja, da tega ne storijo, sicer bom bankrotirala.

Ko sem imela že vrh glave vse te agonije in kombinatorike, kje se mi najbolj splača vgnezditi, sem na koncu izbrala eno od večjih bank. Osnovni račun za 4 dolarje mesečno, s čimer mi pripada deset transakcij. Razlog je bil v tem, da imajo bankomate praktično po vsej državi, in če se mislim gibati kaj po vzhodni obali, je tole kar dobra izbira. Sicer pa bi se najbrž odločila za Vancity, lokalpatriotska kot sem. Ampak tudi jaz očitno že vem, zakaj.

SIN naj bo

Nisem ravno pretirana ljubiteljica javne uprave. Razen kanadske, ki je hitra, učinkovita, prijazna. In javna, če sem pozabila omeniti.

Ena izmed prvih nalog novih prišlekov, kot sem bila z delovnim dovoljenjem working holiday sama, je urediti Social Insurance Number (oz. SIN), ki je nekakšen EMŠO – identifikacijska številka za vse bodoče delodajalce, banke, policijo in podobne uradne organe. V ZDA mu pravijo Social Security Number.

Dokument sem pridobila v Sinclair centru, kjer poleg supernobel šoping centra del historične stavbe zasedajo vladne pisarne. V četrtem nadstropju mi je prijazna receptorka najprej odredila, naj počakam na svojem mestu na prostega uslužbenca, in ni minilo nekaj minut (oz. komaj sem prebrala dve strani v knjigi), že sem sedela pred azijsko izgledajočo gospodično. Povprašala me je po imenu moje matere in njenem dekliškem priimku, pa po imenu in priimku mojega očeta, preletela moj potni list, vpisala moj trenutni naslov, še enkrat preverila podatke, nekaj pobrkljala po računalniku – in izustila: “Izvolite, tu je vaša SIN številka. Izpisek dobite zdaj, dejansko kartico pa v nekaj tednih v vaš poštni nabiralnik.” Vse skupaj je trajalo kakšne štiri minute in pol.

Spomnila sem se na Kanadčana, ki mi je sredi Tajvana ves obupan razlagal, kako je tajvanska birokracija počasna in zapletena. Dobrega se človek hitro navadi.