Hvala, Vancouver.

Slovenci smo menda znani po tem, da zelo radi jamramo in kritiziramo, pohvala pa le redko pride iz naših ust. Tokrat bom torej (spet) malo manj Slovenka in na dolgo in široko pojasnila tole: hvala, Vancouver.

Pogled na Yaletown s False Creeka

Pogled na Yaletown s False Creeka

Tako kot vsakič prej sem tudi tokrat prišla v Vancouver brez pričakovanj, razen, da se bom spremenila – izoblikovala kot oseba. In sem se. V zadnjem letu sem predvsem o sebi, bolj kot o Vancouvru, ugotovila marsikaj, česar doma ne bi mogla nikoli. Med drugim od Kanadčana, ki je do nedavnega šest let in pol živel v Sloveniji, tudi to, kako hudičevo težko je doma dobiti službo s poštenim in trdim delom, tu pa jo je dobil v istem dnevu. In kako prekleto Slovenci kompliciramo z davki in birokracijo. In nedoumljivo bockanje, kdo se je boril za koga leta 1945.

Vse te slovenske nesmiselnosti v tujini postanejo še bolj očitne, obremenjujoče, odbijajoče. Kaj zavraga se gremo Slovenci?

Pogled od zunaj je nedvomno koristen. Je sproščena in neobremenjena priložnost za razmislek o tem in ovrednotenje tega, kdo si in kam greš. Kaj je pomembno in kaj lahko zlahka odmisliš. Kaj so tvoje vrline, hibe in potenciali. Je čas za bridka spoznanja, težka priznanja, pa tudi osvobajajoča dognanja in osrečujoča dejstva, da vendarle kljub vsemu historično-socialno-gospodarskemu bremenu Slovenstva so svetle točke. Prav za prav jih je veliko. Precej. In še svetlejše so.

Japonske češnje so bile aprila na vrhuncu

Japonske češnje so bile aprila na vrhuncu

Tujina je priložnost za vse življenjsko.

Izpolnila sem še ene od svojih mnogih sanj, to je, da sem se zopet preselila sem, in poskusila. Poskusila spet postati del tega fenomenalnega dvomilijonskega mesta na zahodni strani Kanade, ki bo imel v mojem srcu in življenju vedno posebno mesto. Ali mi je uspelo, ne vem. Vem pa, da mi je nedvomno uspelo doseči cilj, pa četudi morda ta cilj ni bil enak tistemu z začetka. Kot mi je nedolgo tega dejala zelo ljuba oseba: cilj moraš imeti, ker če ga nimaš, misliš, da si vedno na pravi poti; biti srečen je cilj, videti novo je cilj, vrniti se je cilj … ko moraš, stopi, ko moraš, izstopi. 

To mi nikakor ne bi uspelo brez vsega razumevanja, podpore, bodrenja, poslušanja, svetovanja in drugih človeških vrlin mojih najbližjih in najdražjih. Za to svojo varnostno mrežo sem večno hvaležna. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, iz preizkušenj in zmag, iz prepadov in sončnih vzhodov. V zadnjem letu jih je bilo vseh mnogo; a vedno sem na koncu splavala na površje, osvobojena, osredotočena in obogatena. Za mano je fantastično leto, ki je v moji knjigi spet zapisano z zlatimi črkami.

Če nadaljujem prej začeto misel: sem srečna, sem videla in spoznala novo, sem stopila in izstopila, sem šla in se vrnila. Prav gotovo ne na isti začetek, ampak povratek pa je vseeno. In pot je bila vsekakor pošteno vredna. Brez obžalovanj, na križišču sanj. Dognala sem, kdo sem in kam grem – in kje moram biti. Vsaj večinoma. 🙂

Za vse to hvala, Vancouver. Vedno. In za vedno.

Advertisements

One thought on “Hvala, Vancouver.

  1. Pingback: Prva ženska

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s