Nič ni bolj veličastnega od lastnoročnega nabiranja hrane. Če gre za morsko hrano, še toliko bolje. Predstavljam poglavje: kako smo na obali Oregona sami nalovili pošteno mero školjk za slastno večerjo.
A pojdimo lepo po vrsti. Na ekspedicijo smo se podali iz Corvallisa po hitri cesti št. 20, Corvallis Newport Highway. Prvi spontani postanek – in bilo jih je mnogo – je bil v vasici (oz. ob vhodu s ceste vanjo) Chitwood, kjer stoji eden od 50 pokritih mostov v Oregonu, atraktivni ostanek preteklosti ameriškega zahoda.
Drugi je bil nedaleč stran, v vasici Toledo, kjer so nas premamile zasidrane barčice. Poleg sprehoda mimo njihovih zdrapanih palub in vonja po prevoženih morskih miljah smo dobili še zanimiv pogovor z lastnikom marine: 85-letnim modelom, ki jih po zagnanosti ne kaže nič več od 70. Tako zelo ameriško in tako zelo kul: kako naravno se ti ljudje zapletejo v pogovor, mi je še vedno neverjetno.
Od tam smo pot nadaljevali po hitri cesti Yaquina Bay Road, in potem končno Newport. Priobalno mesto, polno turističnih atrakcij, kafičev, ribarnic, gostiln, prodajalnic, tetovažnic in ostalih obmorskih nujnosti.
Ostali smo kakšne pol urice, lahko bi še dlje. A čas ni bil na naši strani: oseka se je ravno začela prevešati v plimo, tako da smo se morali podvizati. Zavili smo čez most na drugo stran zaliva Yaquina, obuli škornje, oprtali grablje in vedra – in na lov!
Kdo bi si mislil, da so te školjke (vrsta lepotk, bi se reklo) tako zelo zvite in skrite? A smo jih pretentali in jih pograbili vseh 12, kolikor jih po zakonu lahko vzame vsakdo z licenco. Hura! Prvi del večerje je bil odkljukan.
… kaj smo ulovili zatem, sledi kasneje …
Najs!
Hvala 🙂 Kmalu sledi drugi del.
Pingback: Sami svoji ribiči 2/2 | Devet ur manj