Namakanje v hot tubu srkajoč vino, čohanje kengurujev in kapa iz alpakine volne – tako nekako bi lahko strnila svoj velikonočni vikend v Kelowni. Ja, Kelowni: tistemu mestecu na jezeru Okanagan, kjer so poznani po marsičem drugem. A ne zame.
V Kelowno sem se na obisk spravljala malodane vse leto. Naneslo je, da mi je prijateljico uspelo obiskati šele zdaj, pa še to samo za vikend, tako da kaj več časa za raziskovanje te vinske dežele ni bilo. Naramata bench, kjer “rastejo” najboljše vinoteke tega območja, je bila pač predaleč, časa pa premalo. Kar pa ne pomeni, da v Kelowni nismo našli nič drugega ogleda vrednega. Prej obratno.
Začenši z vožnjo tja. Do Kelowne vodita v bistvu dve poti, in midva sva izbrala krajšo, štiriurno: po avtocesti Coquihalla. Iz prečudovito sončnega in spomladanskega Vancouvra se je cesta zapeljala mimo zasneženih hribov, in končno sem dobila občutek tiste stereotipne Kanade (ki jo Slovenci tako zelo radi poudarjamo, a je jaz na tej strani države niti slučajno ne poznam), prekrite s snegom. Mraza pa še vedno ni bilo: menda je bilo kakšnih 10 stopinj.
In potem par dni Kelowna. Sončna, topla, prijazna, ljubka. Downtown – ki ga sicer trenutno prenavljajo in je ves razkopan – je majhen in pregleden. Vse naokoli so sadovnjaki in vinogradi. Ob sobotah se razbohoti farmers market. Ujeli sva celo festival javorjevega sirupa, ki sicer ni bil ravno ne vem kaj, a se je povsem splačal, saj sem prvič videla fascinatni ples Indijancev z obroči, imenovan hoop dance. In za nameček imajo celo farmo/zatočišče kengurujev – morda je krivo globalno segrevanje …
Sploh farma je totalna zmaga. Zadeva funkcionira na osnovi prostovoljnih prispevkov, v zatočišču pa so poleg kengurujev (tudi mladičev, ki jih lahko futraš – če preneseš njihovo srborito grizenje in praskanje) še wallabyji (recimo jim minikenguruji), koze, divje svinje, pavi, emuji, sivi žako in – za crknit cortkane – kapibare.
Vse skupaj je bila tako mešanica oddiha, praznika, obiska in potovanja. Naslednjič pa res pičimo med vinograde! Do takrat pa bo morala zadostovati sosedova zelenica …