Multikulturnosti navkljub v Vancouvru ne pozdraviš ravno z “dober dan”, ko vstopiš v trgovino. V Butcher Boy Deli v Burnabyju – takoj zraven Balkan housea – je štorija drugačna. In to niso edine slovenske besede, ki sem jih izgovorila ob obisku.
Dejstvo je, da nekatere prehrambene artikle pač vedno pogrešaš, in vedno ti zaigra srce, ko jih ponovno uzreš, potipaš, kupiš in poješ. Tako je bilo tudi tokrat, v menda najboljši in najcenejši Balkan štacuni v Vancouvru (oz. če smo povsem natančni, je tale že izven, v mestu Burnaby).
Že na vhodu veš, kam si prišel.
Če ni tole srednja šola … ?
Police se šibijo od slovensko-hrvaško-srbsko-bosanskih izdelkov. Večina je sicer hrvaških (Kraš, Podravka itd.), zato mi moja ponosna slovenska duša ni dala miru, da ne bi zatežila, ali imajo nemara tudi kaj slovenskega. “Pa naravno!” mi je odvrnil prodajalec.
Bučno olje fo evah!
Oh, ekstaza! Bučno olje, Radenska, Cockta, riževa čokolada, Donat, Fructal … Paradnim konjem slovenskega izvoza ni bilo videti konca!
Napolitanke, Bajadera, Domaćica …
Seveda imajo, imenu ustrezno, bogato založeno mesnico in impresivno dober oddelek z mlečnimi izdelki, ampak mene so bolj zanimali ti drugi, škrobni. Tako sem za A. kot neke vrste Balkan gift basket skupaj zbrala polento, riževo čokolado, bučno olje, Čokolino in Smokije.
Na zares dobre čase (kmalu!) pa čakajo Domaćica, Bajadera in Napolitanke. Kaj hočemo, ko pa niso imeli Gorenjke …
Devet ur manj 