A ni super, ko lahko na novo začneš spet sredi februarja?
No, to je vsaj en pogled na novo lunarno leto, ki se je letos začelo 10. februarja. Tokrat v znamenju kače.
Kitajsko novo leto me fascinira. Prvič zato, ker je tako zelo barvito, načičkano in zasičeno z dogodki, glasbo, hrano, bižuterijo in ostalim kičem, da je joj. Drugič zato, ker se za razliko od našega ne vrti vse okoli alkohola, ampak ima globoko simboliko, na piedestal pa postavlja vezi med ljudmi, med družino in prijatelji. (Nekako tako, kot doživljam naš božič.) In tretjič, ker je hrana enostavno tako raznolika in vrhunska, da jo je težko preseči. Plus, za moje pojme ima kitajski koledar nekako več smisla kot naš gregorijanski, ker se mi zdi bolj v ravnovesju z naravo. Nekako tako kot pust ni vsako leto na točno določen datum, ampak je odvisen od tistih teles na nebu in ostalih nevidnih sil.
Praznovanja sem do zdaj doživela že nekajkrat. Prvič v “izposojeni” izvedbi leta 2007 v Vietnamu, v Hanoju, kje rmu pravijo Tết. Takšne ludnice pa še ne! Kot se mi je zapisalo takrat:
Prišli nismo daleč, ker je bilo folka na cesti milijon, kar ne pomeni, da niso v množico rinili z motorji. / … / V katero koli guest house sem stopila, vsi so kričali HAPPY NEW YEAR in mi tiščali v roke alkohol in sladkarije. Tako sem se do hotela vrnila s kakšnim zvrnjenim kozarčkom in nekaj cukri vec. Tam pa spet jovo na novo: tudi Avstralce je zakačil naš receptor in pridružila sem se jim še jaz. Pili smo nek njihov šampanjec in jedli sladkarije in semena, ampak najbolj zanimiva je bila debata. Receptor oz. lastnik hotelčka je znal super angleško, poznal je Tita, ker je delal nekaj časa na Češkem, zna celo češko, potem smo debatirali o nogometu in Beckhamu in Šukerju, pa o vietnamskih novoletnih tradicijah seveda, pa še o marsičem. Spat smo sli – najkasneje do sedaj na tem potovanju – nekaj čez drugo uro zjutraj. Pa to ni res. Pujsovo leto, ki mu pripada tudi moja generacija, se je torej začelo dokaj izvirno.
Potem sem se na onem koncu sveta (v Laosu) znašla še za novo leto 2009, ampak ni bilo pol tako intenzivno kot v Vietnamu. In nato med olimpijskimi igrami leta 2010 tu v Vancouvru; za Delo sem takrat opisala:
Še dobro, da v Vancouvru ne praznujejo pusta, sicer bi v nedeljo najbrž izgoreli od praznovanj in zborovanj: poleg valentinovega, olimpijskih iger, antiolimpijskih protestov ter vsakoletnega sprevoda v spomin umorjenim in pogrešanim ženskam je mesto doletela še povorka na čast kitajskemu novemu letu. Volovji rogovi se poslavljajo, prihajajo krempljaste šape: pozdravljeno, leto tigra!
Letos sem se pred novim letom najprej ustavila v budističnem templju v Richmondu, ki je menda eden izmed najbolj oh in sploh takšnih svetišč v Severni Ameriki. Res je veličasten, vonj po kadilih je nezmotljiv že s ceste, in zen te uroči nemudoma. Žal se kaj pretirano veliko ni dogajalo (napovedi na netu so bile nekoliko zavajujoče), ampak vseeno se je obisk splačal in zadevo lahko odkljukam s seznama zaželenih opravkov v Vancouvru.
Dogodki so se vrstili tudi v Vancouvru, in največji bo jutri, ko bo Chinatown zopet preplavila tradicionalna, zdaj že 40. parada kitajskih veseljakov. Žal se je letos zaradi službe ne bom mogla udeležiti, ampak če bo vsaj pol takšna, kot je bila leta 2010, potem si lahko predstavljam, kako bo: bučno, hrupno, nagužvano, in blazno zanimivo.
Sicer pa se ne morem pritoževati, saj smo imeli prejšnji vikend, na novega leta dan, obilno, slastno in zelo kitajsko-vietnamsko večerjo spod rok prave profesionalne kuharice.
Kaj reči drugega kot Gong Xi Fa Cai (v mandarinščini) oz. Gong Hey Fat Choy (v kantonščini)!
Pingback: Posebej za oskarje: kitajski knedli, drugič | Devet ur manj