Res obožujem ulico Kingsway, ugotavljam med tokratnim bivanjem v Vancouvru. Če sem se nekoč te dokaj nepoznane in na trenutke sumljivo izgledajoče večpasovnice, ki poševno seka pot med Vancouvrom in Burnabyjem, bolj izogibala, zdaj postaja ena moja najljubših. Predvsem zaradi kulinaričnih nahajališč, kot so južnoindijska, vietnamska ali malezijska. Tokrat na sporedu: korejska kuhinja.
Dobrodošli v Koreji
Korejsko obedovalnico Seoul Doogbaegi z ulice (sploh ponoči) zlahka prezreš – še dobro, da so moji prijatelji izvežbani v brskanju takšnih igel v gurmanskem senu. S korejsko hrano sicer nisem pretirano seznanjena, razen s kratkim uvodom maja na wwoofanju na Vancouver islandu, zato je bilo tokratno odkrivanje več kot dobrodošlo: dognala sem, da korejske brbončice zabava še vse kaj drugega kot ne ravno za moj okus najboljši kimči.
Napad na dolsot bibimbap! Kot pravi Wikipedia: The word literally means “mixed rice”. Bibimbap is served as a bowl of warm white rice topped with namul (sautéed and seasoned vegetables) and gochujang (chili pepper paste). A raw or fried egg and sliced meat (usually beef) are common additions. The ingredients are stirred together thoroughly just before eating.[2] It can be served either cold or hot.
No, seveda brez kimčija niti tokrat ni šlo, ampak na srečo so nam medtem, ko smo čakali na glavno jed, ponudili več kot le fermentirano zelje. Kimči krompir je bil odličen, sojini kalčki prav tako, tudi daikon in jajčevci so bili izvrstni, tisto njihovo zelje pa ponovno – ne, hvala.
Kimchi chigae oz. juha z deli svinjine in nudeljni
Avtomatično sem oboževala čaj, ki so ga postregli zraven brezplačno. Blazno všeč mi je bil tudi riž, postrežen v kovinasti posodici. Odlično za ohranjanje toplote. Novost so bile tudi kovinske paličice (pa to je še bolj trajnostno kot plastične!), s katerimi se sicer dokaj neudobno rokuje, ampak po nekaj spodletelih grabljenjih je šlo vse kot po maslu.
Moja hot pot tofu juhica z morsko hrano (oz. hae mool soon doo boo) in skupinske kimči priloge
Moram reči, da je bila hrana prav gotovo drugačna od vseh ostalih azijskihj, a neizpodbitno izvrstna, poceni (skupaj z davkom in napitnino smo dali vsak $10), ravno prav začinjena in več kot primerna za mrzle zimske večere. Dodaten bonus je tudi ambient, ki je izjemno prijeten in domač: po radiu odmevajo večinoma korejske serenade (žal brez Gangnam style komada! – zaenkrat), med obiskovalci in natakarji ni slišati nič drugega kot korejsko žlobudranje (trije od naše četice petih smo bili “token white people“), mize in klopi so izdelane iz čudovitega masivnega lesa – ena a!
In največji bonus? Neposredno čez cesto je postaja za bus domov. Nedvomno še pridemo.
Devet ur manj 