Postlano z makovimi rožicami

Vancouver je v zadnjih dveh tednih ponovno postal eno veliko makovo polje. Današnji dela prost dan je bil namreč podaljšek včerajšnjega praznika Remembrance day, dneva padlih med prvo in drugo svetovno vojno ter vsemi ostalimi nadaljnjimi. Slavijo ga države Commonwealtha in še nekatere druge, v spomin na mrtve pa si vsi simpatizerji pripnejo plastično makovo cvetico: prispodoba za rdečo kri v Flandriji, prelito med prvo svetovno vojno.

Kako lepo bi bilo, ko bi lahko z makom, brez besed, podobno ovekovečili krvavo zgodovino tudi v Sloveniji.

Lest we forget.

Kanadska udeležba v evropskih vojnah niti slučajno ni čista in enoznačna. V boj so pošiljali mlade fante, kanonfutr, večinoma azijsko-indijske priseljence. Desetletja in desetletja kasneje so se seveda opravičili (podobno, kot se še danes opravičujejo za vsa gorja, storjena prvotnim prebivalcem). Poklanjajo se tudi žrtvam novejših vojn, kot so ameriške v Afganistanu in Iraku, in z njimi se prav gotovo ne strinjajo vsi Kanadčani.

A dan spomina na žrtve ni namenjen temu. Nihče ne pogreva, analizira in rekonstruira dogodkov; vsi vedo, kaj se je dogajalo. Poklanjajo se žrtvam, ne dogodkom. Kot je med slovesnostmi ob tej priložnosti včeraj v Otavi izrekel kanadski premier Stephen Harper:

By their deaths, they made possible the freedom we enjoy, the democracy by which we govern ourselves, and the justice under which we live.” 

Ob takih trenutkih me vedno znova zaboli, kako Slovenci česa takega – tako enostavnega – nismo zmožni. Zakaj ne moremo tako kot Kanadčani slaviti tega, kar imamo? Varnost, demokracijo, naravo? Našo kulturo? Enega bolj unikatnih in sofisticiranih jezikov, ki se izraža v več kot 50 različicah? Kulinarične pestrosti? Avtohtone vinske vrste? Vrhunskih športnikov? Brilijantnih znanstvenikov? Vsega ostalega slovenskega?

Zdi se, da smo postali preobremenjeni z branjenjem in pozabili, kaj sploh branimo.

Zakaj je treba vedno znova podpihovati razdvajanje? Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko jo samo sprejemamo. In jaz sprejemam oboje: tako neizpodbitno zmago partizanov kot povojne poboje njihovih naslednikov, komunistov. Eden brez drugega ne obstajata. Oboje nas dela to, kar smo danes: tako žrtve kot grešniki. Obojni smo Slovenci. Tako kot so Nemci istočasno nekdanji nacisti in gospodarska velesila.

Bizarno mi je, kako si moramo na vseh politčinih prizoriščih še vedno dokazovati, kdo je imel prav leta 1945. A zmagovalec zame ni tisti, ki je leta 1945 porazil okupatorja. Ta bitka je že dobljena. Zmagovalec bo tisti, ki bo zmogel preseči ideološke razkole, zagotoviti prihodnost mlajšim generacijam in starejšim brezksbrno upokojitev, ustvariti nova delovna mesta, ohranjati blaginjo, varnost, naravne lepote in čisto okolje. Tisti, ki bo preprečil odliv znanja, brezposlenost, krhanje zdravstvenega in pokojninskega sistema – to so izzivi, ki bi morali skrbeti današnjo družbo in vlado, ne pa fojbe in kurirčki. In strici in tete iz ozadja. Na tem bojišču se moramo izkazati; prejšnja lahko samo posvečujemo.

Kanadčani – mladi in stari, staroselci in priseljenci – si torej vsako leto ob tem času brez besed in polemik pripnejo makov cvet. Čeprav življenje tu še zdaleč ni postlano z rožicami. Slovenci bi tako potreboval obliž. Ne samo za celjenje ran, ampak predvsem čez usta.

Advertisements

One thought on “Postlano z makovimi rožicami

  1. Pingback: Dan mirnega ribnika / Day of a placid pond

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s