Kolumna z Metine liste: Ko bi le lahko Pacifik dihali tudi v Sloveniji …

(kolumna je bila objavljena 4. novembra 2012 na Metini listi)

Po desetih letih hrepenenja, cincanja, prestavljanja, iskanja izgovorov in podobnih izogibanj mi je bilo aprila letos dovolj: spet sem se preselila v Vancouver. Pustila sem pogodbeno službo, oddala stanovanje, spakirala kufer (ja, en sam!), s krokodiljimi solzami od-objela in od-poljubila svoje drage in domače in sedla na letalo s tako zelo dobro poznano destinacijo. Kjer pa ni bilo nič več tako, kot sem pomnila.

Seveda: po turističnih, študijskih in novinarskih obiskih sem se tokrat v tem dvomilijonskem konglomeratu mest pod imenom Greater Vancouver znašla prvič kot iskalka zaposlitve: v potnem listu sem imela vizo za delovne počitnice. Nastavki so bili spodbudni: mesto poznam kot lasten žep, s prijatelji smo izvežbani v iskanju najcenejšega piva in sušija, imam eno leto vancouverske izobrazbe in skorajda deset let novinarsko-fotografsko-prostovoljskih izkušenj predvsem na področju okolja, Vancouver pa je tako ali tako najbolj hipijevsko, drevesa objemajoče in anti-naftno mesto na zahodni obali države. Še Greenpeace in Adbusters izvirajo od tukaj. Služba me je tako rekoč čakala, samo poiskati sem jo morala!

Pa kaj še. Kmalu sem telebnila na trda tla (kljub veliki količini peščenih plaž): iskanje dobre, dobro plačane službe bo z mojimi izkušnjami znanstvena fantastika. Plača – in del življenja tu – bo dobra le, če bom v pravi branži: IT, računovodstvo, inženirstvo, rudarstvo, zdravstvo, logistika, hotelirstvo. Tam seveda nisem, in ne bom. Na mojem področju je pred mano vsaj kakšnih tisoč z bolj lokalnimi in obsežnimi izkušnjami. Po velikih agonijah, deziluzijah in histerijah sem (tako kot mnogi priseljenci) pristala v prodaji, kjer so plače najnižje, nekje med minimalnimi 10.25 dolarji na uro do 18. Srečneži v IT dobivajo tudi po 50 dolarjev na uro. Razlike so hude – in to se odraža tudi v življenjskem stilu, tako da obstajata pravzaprav dva Vancouvra: eden s poceni zelenjavo, krčmami in domačimi zabavami, drugi s prestižnimi joga spaji, nobel restavracijami z nesramno drago vinsko ponudbo, vikend paketi za $500 v Whistlerju.

English bay

English Bay

Pogosto me je zato zamikalo, da bi vse skupaj zabrisala v tisti prečudoviti ocean, ki nas obkroža z vseh ovinkov. Neskončno pogrešam družino in prijatelje, vsak dan, vsako uro; zamujam njihove rojstne dneve, obletnice, rojstva potomcev, poroke, piknike, vinske večere, vikendaška kofetkanja, sprehode čez Rožnik. Kava je z redkimi izjemami obupna, pivo in vino brutalno predraga, kino sem tudi odmislila, svoj bankrot sem posvetila vsem fenomenalnim koncertom, do katerih je vedno le nekaj postaj s skytrainom. Zabava je res področje, kjer pride razlika med revnimi in bogatimi najbolj do izraza: pozabite na častenje rund, trenutkov, ko si po slabem dnevu rečeš jebiga! in povabiš vse prijatelje na pivo pozabe, ni.

Ampak kmalu sem spet ujela korak s tistim, kar tako zelo ljubim v Vancouvru – z dodatno pozitivno izkušnjo na področju dela. Vstopila sem v še en popolnoma neznan svet: čudoviti svet normalno delujoče zaposlovalne politike. Tu so stvari jasne: posikati službo, delati, živeti. Plačilna disciplina je za Slovence eksotika (ček vsakih 14 dni – brez izjem), neslane in seksistične šale sodelavcev so njihova vstopnica za kakšno tožbo ali vsaj izgubo službe. Ob vsakem čeku primaknejo zraven obvezen dodatek za počitnice, davki so razvidno razrezani, po določenem času načeloma pride povišica, polno zaposleni imajo krito zdravstveno zavarovanje in zobne storitve. Služb je malo morje, vprašanje sicer, za koliko časa in denarja, a vendarle so, in samo od tebe je odvisno, kakšno prihodnost si boš ustvaril z njimi. Ni zajebancije s politiko, birokracija služi ljudem, na intervjujih smo vsi enaki ne glede na poreklo, barvo kože, pričesko, število tatujev. Eden od mojih boljših prijateljev je dvometrski slepi albino punk, ki se v prostem času oblači v dokolenske ledraste škornje in verige, zaposlen pa v enem od vladnih birojev. In zaročen z mojo dobro prijateljico.

Parada ponosa 2012

Ja, ne glede na do zdaj neobičajen delovni urnik in nizke zaslužke sem se vklopila. In spet zadihala Vancouver. Moj multikulturni, svobodomiselni, oceanski Vancouver. Prekleto lepo je živeti v tako liberalnem mestu, kjer se nihče ne vznemirja zaradi tvoje zunanjosti, kaj šele notranjosti: kdo si, od kje prihajaš, s kom spiš, kako se prehranjuješ. (In koliko časa brezpredmetno samo zreš v neskončni, očarljivi ocean.) Istospolne poroke so v provinciBritanske Kolumbije legalne od leta 2003, na vsakem ovinku stoji svetišče druge veroizpovedi, praktično vsaka restavracija ima gurmanske brezglutenske in veganske jedi na meniju, Azijci z največjim ponosom nosijo okvirje očal brez stekel in preozke kavbojke. Nič ni lepšega kot bivati v mestu, kjer veš, da te nihče ne bo obsojal – ne legalno ne legitimno – glede na tvojo spolno usmerjenost, veroizpoved, dietne (samo)prepovedi, modne kulte. Mesto diha. Morda zaradi oceana ali tistih neštetih dreves in parkov med hišami, ali pa Stanley parka, ki je večji od famoznega newyorškega Central parka, ampak vsekakor – diha.

Iva Gruden

Boleče paradoksalno je, da sem se v Sloveniji pogosto počutila tuje, medtem ko se na tem povsem drugem koncu sveta prepogosto počutim preveč domače. Kot da spadam sem iz nekega prejšnjega življenja. Ljubim naključne pogovore z avtobusnim šoferjem iz Fiji-ja, hahljanje s kitajsko prodajalko zelenjave, jutranje pozdravljanje vseh sotekačev v bližjnem parku. Vsak teden pokonzumiram preobilne količine sušija, malezijskih in vietnamskih juhic, brazilskih bifejev, etiopskih injer, domačih slovenskih jot. Brezciljno se sprehajam ob obali neskončne modrine. Vsaj enkrat na dan prejmem od neznancev spontan komentar, kako hude špegle imam ali kakšno super jakno nosim. Kolumbijski čevljar mi ob vsakem skesanem obisku, da sem spet strgala kavbojke, iskrelo zaželi čudovit dan, „miss Iva“, pa čeprav zunaj dežuje in je nasplošno ogabno, za njim pa odzvanjajo melodije tradicionalne kolumbijske glasbe. „Ali uživate v tekočem soncu?“ mi je oni dan v Tofinu zažvrgolel črpalkar, ko smo tankali svojega konja za roadtrip. Kaj sploh reči? Na tako prijaznost in dobrodušnost se lahko odzoveš samo z recipročnostjo. Četudi nisi pod vplivom najpopularnejše rožice tu, marihuane.

Vsi slovenski problemi se tako zdijo tako banalni, nepomembni, nepotrebni. Neizmerno osvežujoče je biti stran od vseh političnih zdrah, jamranja, obupavanja, mrkih pogledov, zdolgočasenih prodajalcev. Da, Vancouver (in Kanada) seveda ima svoje socialno-politične težave, a so za razliko od ljubljanskih/slovenskih logični, rešljivi in resnični: kam pelje gigantski energetski projekt Northern Gateway, katere ulice bodo zaprli za motoriziran promet in si nakopali še več jeze med avtomobilskimi ljubitelji, kako bodo še povečali testiranje za HIV med številnimi brezdomci in drogeraši, kako preprečiti čedalje večjo gentrifikacijo itd. Ni brezpredmetnega bockanja med politiki, kaj so počeli pred 63-imi leti, ampak se posvečajo odločitvam prihodnosti. Z oglasi in zaposlitvenimi priložnostmi spodbujajo poklice, ki jih trg potrebuje; študentje ne zahtevajo zastonj privilegijev, ampak se zavedajo posledic izbranega študija, ki je njihova odločitev, ne poslanstvo, in za katero mastno plačujejo.

Življenje tu je torej v številnih okvirih popolnoma drugače – in gotovo precej težje – kot doma. Moj delavnik je večinoma popoldne in zvečer in obvezno ob vikendih, tako da lahko pozabim na vsa družabna dogajanja tiste dni – ki so zaradi cene tako ali tako bolj rezervirana za višji sloj prebivalstva. Do službe potrebujem eno uro, po službi niti slučajno nimam časa za ležerno izležavanje doma, preden se podam v „lajf,“, ampak se enostavno takoj odpravim tja, kjer se dogaja – z nahrbtnikom, polnim športne opreme in posod od kosila. Bančne in mobilne storitve so bizarno drage, za uporabo javnega prevoza se vsak mesec na polno skeširam, zobozdravnik mi z nasmehom, medtem ko gleda olimpijski prenos boksarske tekme, kasira $300 za pregled in plombo. Ni lahko. Prav zares ni. Prav zagamano je na trenutke. Ampak je pa hudičevo lepo, osvežujoče in osvobajajoče.

Vendar ne bom ostala tu za večno. Je enostavno predrago (visoka življenjska raven pač stane) in predaleč stran od mojih ljudi. Rada imam Ljubljano, Slovenijo. Zelo. Želim si živeti doma, ustvarjati, graditi prihodnost – a biti za to tudi nagrajena finančno, z neko perspektivno prihodnostjo, ne pa s teptanjem talentov (ki jih imamo prav vsi, a drugače razporejene), izvežbanim polaganjem polen, zatiranjem nekonvencionalnih idej. Zaenkrat ostajam optimistična, da bom lahko nova znanja in svežo energijo s te strani Pacifika obrnila sebi v prid. Morda pa bom na koncu optimist le v jadralskem smislu in spet zaplula v druge vode…

Advertisements

One thought on “Kolumna z Metine liste: Ko bi le lahko Pacifik dihali tudi v Sloveniji …

  1. Pingback: Božični sejem ničevosti | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s