Je v Seattlu kaj drugače?

Vancouverčani ponavadi ne najdejo ravno lepih besed za svoje južne sosede, ampak ko gre za šoping in poceni lete, vsi drvijo v sosednji Washington state, večinoma v Bellingham. Jaz nisem šla ne zaradi prvega ne drugega razloga, ampak enostavno izkoristila dva dneva za ponoven obisk Seattla: mesta, ki je svetu dalo grunge (Nirvana, Pearl Jam), Starbucks in Boeing.

To je bil moj peti – hmm, moram prav prešteti, torej leta 2005, 2006, 2007 (letališče), 2010 (železniška postaja) – obisk in res nisem imela prav nobenega načrta, razen uživati v vsem, kar mi pride naproti. In v neverjetno sončnem vremenu mi je pot prečkalo marsikaj.

A najprej sem morala prečkati mejo. Zgodaj zjutraj, okoli osme ure, smo stopili z Bolt busa – mimogrede, čudovit dodatek vancouverski prevozni sceni in res priporočam! – in prepričevali ameriške carinike, da smo godni za vstop v državo. Procedura se je vlekla in vlekla, spet sem pustila prstne odtise in kisel zaliman nasmeh na kameri, spet so mi zasegli sadje (očitno niti jabolka niso več dovoljena – ker niso imela nalepke o poreklu), spet sem plačala $6 za začasno turistično vizo. Ne vem, zakaj morajo Američani toliko komplicirati; v obratni smeri je postopek povsem na brzaka in zapičijo se samo v Mehičane, ostali smo bili v Kanadi ena dva tri!

A kakor koli že, kljub nategovanju na meji smo v Seattle prispeli po urniku, ob 10.30. In špas se je začel. Celodnevno pohajkovanje sem zaključila v stanovanju svojega super novega couchsurferja, z brazilsko večerjo izpod rok druge gostje, Tajvanke (kakopak), dober večer pa smo kronali z obiskom bližnjega puba, kjer so se ravno odvijale tradicionalne Halloween karaoke.

Je torej Seattle res samo grdi Vancouver, kot z največjim veseljem trdijo moji trenutni someščani? Kaj pa vem. Prav gotovo bi se lahko naduvani Vancouverčani nalezli malo ameriške spontanosti in sproščenosti. Predvsem so mi blizu nižje ameriške cene vsega tako zelo nujno potrebnega: zlahka sem častila rundo za $14 (tu za ta denar morda dobiš pivo in pol), light link rail – pridobitev zadnjih treh let! – stane $2 (tu je ena vožnja s skytrainom vsaj $2.50), odličen latte $3.50, salvadorske pupusas $2.50 … Življenje je nedvomno cenejše in nekako bolj živahno.

Ampak.

Nisem si mogla pomagati, da ne bi opazila, kako zelo bolj svinjsko je mesto. Veliko bolj mrakobno. Čudaški predeli se prelivajo eden v drugega. Morje, čeprav sinje modro, ni dostopno; varujejo ga avtocesta (prav grdo je vmeščena vzdolž obale?!) in betonirani pomoli. In morda res bizarno, ampak nikdar me še tu ni nagovorilo toliko beračev kot prav včeraj v Seattlu.

Morda je bilo krivo sonce in so vsi čudaki prikukali na plan, ki se v deževnem Vancouvru zdaj držijo bolj ob kraju. Vendar ko smo zopet plužilo mimo Delte … Surreya … po mostu vzdolž ulice Knight … ko sem uzrla silhueto vancouverskega dowtonwa … sem bila spet doma. In domov ni prav veliko.

Advertisements

2 thoughts on “Je v Seattlu kaj drugače?

  1. Pingback: Costco: nova nakupovalna izkušnja | Devet ur manj

  2. Pingback: Portlandia v vsako vas 1/2 | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s