Počutim se nadvse supersonično.

Ta teden nas je v okviru nekega projekta skrbelo, da bomo izgubili glas. Povsem brez potrebe; če kdaj, potem sem hripavost izurila nocoj na koncertu, ki sem ga čakala malodane celo življenje. V Rogers Areni so nastopili Noel Gallagher s svojimi High Flying Birds ter Snow Patrol. Koncert, vreden vsakega centa v tistih $96, kolikor sem zanje odštela že takoj, kot so se najavili. In bi še enkrat. Za vsakega od njih.

Noel Gallagher je bil s svojo prejšnjo skupino Oasis stalnica mojega življenja tam nekje od četrtega razreda osnovne šole dalje, ko sem na Brit pop prešaltala z Guns’n’Roses. V večni bitki med Blur in Oasis so takrat zame zmagali slednji, predvsem zaradi genialnih Noelovih besedil in še bolj genialne uglasbitve. Iskreno povedano ne vem, zakaj se nisem na njihovem koncertu zglasila že, ko so bili še Oasis, ampak nekatere stvari pač nimajo logične razlage.

A greh sem poplačana nocoj, saj je Noel poleg svojih novih komadov igral tudi svoje starejše, tako zelo Oasis, pa vendar tako zelo on. Svojo kitaro je menjal približno tako pogosto kot jaz svojo frizuro v vseh teh letih, na repertoar pa je na moje veliko veselje dal skladbe, kot so:

Talk tonight

I wanna talk tonight,

until the morning light,

about how you saved my life,

you and me see how we are,

you and me see how we are …

Half the world away

So what do you say?

You can’t give me the dreams that are mine anyway.

You’re half the world away,

half the world away,

half the world away.

I’ve been lost, I’ve been found, but I don’t feel down.

Broken Arrow

Leave me in peace

I’m on the side of the angels
And if I die in dream
Let me live my life
But all lies they have told me
They make me wanna shiver
And I’m lost and I’m lonely
And that’s not gonna ease my troubled mind

Stranded on the Wrong Beach

And hold me all night,
Or say “so long, baby, bye bye”
Pour me one for the road.
It’s a long journey baby,
And where is gonna take me?
Just depends on the weight of my load.
Depends on the weight of my load.

If I had a Gun

If I had a gun, I’d shoot a hole into the sun, and love would burn this City down for you.

If I had the time, I’d stop the world and make you mine,  And everyday would stay the same with you.

In tako dalje. Njegovih genialnosti je preveč za en blogerski zapis.

Sam Noel je bil pač – Noel. Ko sem že mislila, da več od dvakratnega plahega “Thank you” ne bomo slišali od njega, je dobil zagon za svoj verbalni show. Politično korektni Vancouverčani so bili kar malo zaprepadeni, ko je približno za vsako tretjo besedo uporabil tisto na F, in so ga na neki točki kar malo izžvižgali, ko je pametnjakovičem v prvih vrstah oholo zabrusil “I haven’t come here to listen to you, you’ve come here to listen to me.” Logično: Noel nikdar ni šparal s psovkami, zlasti na račun svojega mlajšega brata Liama, pa čeprav je v paru veljal za kao bolj spravljivega. No, mene njegovi sicer skulirani izpadi niso motili; nasprotno, to sem pričakovala, skupaj z neverjetnim, neponovljivim, neopisljivim nastopom.

In potem Snow Patrol. Skupina, ki sem se je julija 2009 v Amsterdamu kot predskupine bolj veselila kot U2, zaradi katere smo se takrat podali na roadtrip. Tudi tokrat so poskrbeli za več kot fenomenalen koncert. Njihova besedila so isto fantastična kot Noelova, in njihova glasba tudi: vanjo vkomponirajo vse od že skorajda patetične rock baladice do kvazi etno funka, dostojno žgejo (medtem ko sicer stoječi Vancouverčani samo rahlo zmajujejo z glavo – v Sloveniji bi bil pod odrom že pravi raztur), in samooklicani “skinny fucker” frontman Gary kot popolno nasprotje dokaj statičnemu – recimo mu markantnemu – Noelu skače po odru kot kobilica. In zlahka jih proglasim za besedilne polbogove, ki svoje talente zrcalijo v svojih novih in starih komadih:

Crack the Shutters

Crack the shutters open wide

I wanna bathe you in the light of day

And just watch you as the rays

Tangle up around your face and body

I could sit for hours finding new ways

To be awed each minute

‘Cause the daylight seems to want you

Just as much as I want you

Just Say Yes

Just say yes

Just say there’s nothing holding you back

It’s not a test

Nor a trick of the mind, only love

It’s so simple and you know it is, you know it is

We can’t be to and fro like this all our lives

You’re the only way to me, the path is clear

What do I have to say to you for God’s sake, dear?

In seveda tista, iz katere je vzeta vrstica v naslovu tega bloga: Take Back the City

No need to put your words into my mouth

Don’t need convincing at all

I love this place enough to have no doubt

Kaj sploh še reči? Samo to, kot pravi Noel:

What a life!

Advertisements

One thought on “Počutim se nadvse supersonično.

  1. Pingback: Naslednja postaja: Stadium Arcadium | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s