Retro joyride

Pozabite na kemijo, instant recept za pomladitev je – koncert v Vancouvru. Najprej smo se avgusta za kakšnih 20 let v preteklost preselili z Jovanottijem, nocoj pa z Roxette.

Da je bila dvorana Commodore Ballroom, ki močno spominja na Kino Šiška, do zadnjega kotička nabasana z italijanskimi (ali vsaj psevdo-italijanskimi) navdušenci, ne preseneča. Če se samo spomnimo količine italijanske prisotnosti med nedavnim evropskim nogometnih prvenstvom, me prav za prav čudi, da so ga postavili v tako majhen, a prijetno intimen klub. Kakor koli, presenetil pa je sam Lorenzo (vsaj mene): svoj več kot dve uri dolg koncert je od-funkal in rapal, kot se šika. Še več, celotna gmota ljudi je bila eno z njegovo muziko od prve sekunde, ko se je naselil na oder. Io penso positivo!

Lorenzo the man

Ciao mama

Nič kaj podobnega pa ne bi mogla reči za nocojšnje švedske muskontarje. Čeprav smo jim prisluhnili v fenomenalni Rogers dvorani (ki bo prav kmalu spet zasijala v svojem hokejskem blišču), je bil njihov nastop za moje laične pojme vse prej kot spektakularen. Ženski del dua Marie Fredriksson je bila bleda senca svoje poskakujoče preteklosti, in najbolj živahno na njej je bil njen kričeče rdeč suknjič (ki se je lepo barvno skladal s kitaro druge polovice Pera Gessleja). Visoki toni so bili zanjo nedosegljivi (hvala bogu za pomoč iz publike), karizmo pa je očitno tudi pustila nekje doma na hladnem. Še dobro, da so s šovom nadoknadili Per in ostali člani benda, zlasti basist (“This is a Swedish machine, and we call it blue Swede sex machine!“).

Najboljši sedeži, malo manj dobra predstava

Pa da ne bo pomote. Mi smo se imeli fenomenalno. Na vsa grla smo prepevali skupaj z ostalimi 5.500 obiskovalci (ja, dvorana še zdaleč ni bila zapolnjena niti odprta do konca) njihove zimzelene hite a la Joyride, There must have been love, She’s got the look, Dangerous, Listen to your heart in druge. “Renčeeeee!” se je vsake toliko časa zadrl I., saj ga je skupina spomnila na osnovnošolski izlet v ta kraj na Goriškem (aha, tako dolgo je že tega … ), z varnostnikom smo se spogledovali med miganjem z boki in iztegovanjem rok, večinoma na sedeže prikovane mrtvoude Kanadčane smo nadlegovali s fotografiranjem za družinski album.

In potem na skytrain, samo nekaj postaj stran, pa sem že doma. Kako nora je ta koncertna scena tu v Vancouvru: za kar se je treba iz Ljubljane zapeljati vsaj v drugo državo, je tu na dosegu nekaj minut. Z javnim prevozom.

Če bom zaradi česa bankrotirala, bo to po vsej verjetnosti zaradi vseh koncertov, ki sem si jih že ali pa si jih še nameravam ogledati. (No, dobro, pa zaradi hrane.) Ampak hecno: prav zaradi njih sem vse bogatejša. S spomini, ki nimajo cene. I listen to my heart, when it’s calling for me. And I join the joyride.

Zmagovalna koncertna kombinacija: tri plavuše in mušketir

Advertisements

One thought on “Retro joyride

  1. Pingback: Tretja plaža, ki bi zlahka lahko bila prva | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s