Mojo z Modo

Vedela sem, da se mi bo religiozno prebiranje Avto magazina ter limanje raznih Jacquesov Villeneuvov in fotk mercedesa SLK 230 AMG (seveda) s kompresorjem na stene v rani mladosti nekoč obrestovalo. Ali vsaj zavihtelo nazaj v neki podobni obliki. Najprej sem bila službeno poslana na testiranje Opla Ampere in nato Peugeota 508 RXH; v Vancouvru sem bila blagoslovljena s spoznavanjem flote carsharing kooperative Modo.

Ja, vem, kaj boste rekli. Kao neka okoljevarstvenica, ekofašistka celo, bi psovali nekateri, potem pa pritiskanje na gas in puhanje izpušnih plinov v že tako preveč zabasano ozračje. Pa še v Severni Ameriki, kjer so v uporabi vozil daleč najbolj potratni. Bogokletno! No, ni čisto tako. Saj veste, imej svoje prijatelje blizu, sovražnike pa še bliže. 80 % svojih poti opravim z javnim prevozom, v preostalih 20 stlačim pogon na lastne noge, doma še kolesarjenje, taksi, carpooling in sposojanje avtomobilov. Z drugo besedo carsharing. In točno to je Modo, ki mi je zato zelo blizu – pa niti slučajno ni moj sovražnik.

Fob in, fob out. Easy ko pasulj.

Daleč od tega. Modo je zakon. Najprej se registriraš, nato bukiraš avtke na netu, pelješ, opraviš svoje, parkiraš na istem “domačem” parkirnem mestu – in to je to. Njihov koncept mi je od vseh treh carsharing ponudnikov v Vancouvru (ja, najlepše mesto na svetu, uči se!) – poleg njih sta tu še Car2Go in Zip car – najbolj kul. Razlogi so: ker gre za edino kooperativo med omenjenimi (juhu, socializem!), ker so neprofitni, ker imajo najbolj razvejano ponudbo avtomobilov (pickup, anyone?), ker je ura uporabe enaka ne glede na vozilo ali dan v tednu, ker so bili prvi carsharing ponudniki v Severni Ameriki leta 1997 (ponovno, Ljubljana, bereš tole?), in ker je en Modo avtek parkiran direkt na sosednji ulici. In to ne kar en avtomobil, pač pa Nissan Cube – kocka, ki je na evropskih cestah ni (razen nekaj v VB … ampak ok).

Cube je – cute. Eden od mojih sogovornikov v zadnjih dneh ga je označil za precej ženstvenega, ampak nisem povsem prepričana, kaj je ženstvenega na tej japonski škatli. Meni se je zdel dokaj robusten, a vseeno super ubogljiv in krotek. Praktičen. Malo sem imela sicer težav s preglednostjo pri vzvratni vožnji (čeprav rikverc vožnja ven iz boksa v garažni hiši res ni my thing), ampak sicer pa same pohvale. Akustika štima, prostora še pa još, avtomatik je za po mestu itak ena sama poezija. Pa še nissan, s katerim sem v vezi že … se mi zdi, da dlje, kot sem sama stara.

Hello.

In tudi vožnja po Vancouvru je nekaj posebnega. Večinoma gre za popolno mrežo ulic in avenij, tako da se lahko dolge in dolge minute voziš zgolj samo naravnost. Ampak nikakor ni dolgčas. Še nikdar nisem, recimo, vozila vzdolž 4. avenije. Kako hitro so šle mimo vse tiste knjigarne, butiki, kafiči, falafel-đinice, srf štacune, veterinarske klinike. Pa potem kar naenkrat, mimo po 6. aveniji, do Commercial drive. In nato Kingsway proti domu. Pot, ki jo že tako zelo dobro poznam kot T. sopotnica.

Hud BMW ali pickup?

Sparkirala sem se kakšnih 5 minut pred iztekom bukiranega časa. Blip, in že sem bila odlogirana. Avto je bil na voljo novemu uporabniku v moji soseščini. Zalivala me je kičasta svetloba zahajajočega sonca. Klik, še ena fotka za na moj zid – kanadska zamenjava za Villeneuva.

Advertisements

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s