Parada ponosa. Parada življenja.

Vancouverska parada ponosa je bila dogodek, ki sem ga čakala deset let. In čeprav sem lahko v živo ujela le začetni del dogajanja, je bilo dovolj, da sem se ponovno, vedno znova, zaljubila v to zahodnokanadsko metropolo.

Parada je bila vrhunec “ponosnega” dogajanja, dolgega več kot teden dni (pa še nadaljeval se bo s festivalom gejevskega in lezbičnega filma). Vse mesto je zadnje dni čedalje bolj dihalo z mavričnimi barvami, v posebni brošuri ob dogodku so LGBT skupnosti podporo pisno in s fotkami izrazili vsi največji politiki v mestu in provinci, z županom Gregorjem Robertsonom na čelu seveda, vsi biznisi so svoje oglase obrnili nekako na coming out in ponos vižo, in celo vreme ne bi moglo biti lepše, saj je šlo po moji absolutno subjektivni oceni za najbolj vroč dan letos.

Ponosna cerkev

Vse barve Vancouvra

Jutro sem začela mavrično … In ne, svoje noge nisem pozajtrkovala.

Trasa parade je potekala v strogem centru od križišča ulic Robson in Thurlow vzdolž Robsona, nato pa zavila na Denman in Beach Avenue. Mi smo se sparkirali nekje na Denmanu, v skromno razpoložljivi sekciji s senco, a tik pred – menda – hudo filmsko zvezdo Bobom iz Nanaima na otoku. Dovolj dobra pozicija, da smo videli vse, kar smo morali in želeli.

Naj se žur začne!

Proga

Bacon & pancakes zajtrk za $5

Publika

Bi kdo balon?

Bilo je vroče

Zvezda Bob

Ogrevanje z motorist(kam)i

Kraljica si je vzela olimpijski odmor

Mavrica za vse

Sploh ni šlo za umetne trepalnice, predoziranje z ličili, cufaste lasulje, ledraste pasove, razgaljene prsi, tetovaže, poslikave teles, til, nabildane tipe zgoraj brez, ubijalske štikle, nepobrite noge v mrežastih nogavicah, piskajoče glasove, balone, tehno hite 90-ih, spandex bodyje. Vse to je bil stranski produkt osnovnega materiala: sreče. In ljubezni.

To je to. To je Vancouver. Kjer si lahko vse, VSE, kar hočeš in čutiš – in je vse v redu. Nihče ti ne bo zaradi tega odrekel službe, te nagnal iz kafiča, zavrnil sedež v zdravniški čakalnici, žugal s prstom otrokom, držečim za roke dva očka. Ne. To je mesto, povsem neobremenjeno s tem, kdo in kaj si. Kakor se to po eni strani kaže v tem, da je težko splesti globoka prijateljstva in najti življenjskega partnerja, je po drugi strani indiferentna simbioza vseh barv mavrice en sam blagoslov.

Jaz živim na tej ulici.

Kako lepo bi bilo videti, ko bi taka sreča puhtela tudi iz vseh heterospolnih parov, ki imamo lahko svojo parado ponosa vsak dan vsepovsod.

Advertisements

2 thoughts on “Parada ponosa. Parada življenja.

  1. Pingback: Čas za MOV-ember | Devet ur manj

  2. Pingback: Kuba Libre | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s