Zakaj je bilo vredno wwoofati? Tudi zato:
Ker sem na kmetiji Hazelmere jedla naboljšo, najbolj zdravo, najbolj svežo in najbolj ne vem kaj še vse hrano. Brez heca. In na koncu – ob ponovnem slovesu, pa zagotovo vsaj še enkrat spet pridem – še dve specialiteti izpod rok zakoncev Hua (z malce moje pomoči): tajvanske palačinke z mlado čebulo in garlic chives …
… in suši deluxe s tuno, kupljeno včeraj na tržnici in na hitro popečeno v ponvi. Pod njo pa riž s korenjem, grahovimi poganjski, šitakami, jajcem, burdockom (ne vem slovenskega imena tej koreninici) in gotovo še čim, zraven pa miso juha, tudi z listi goji jagod (Sherlene se je končno vdala Lijenevemu prepričevanju, da so listi res zdravi). In kozarec vina.
Vmes se seveda priležejo prigrizki.
Kot rečeno, semkaj se še vrnem. Kmalu. Pa ne samo zaradi hrane. Predvsem zato, ker se tu počutim toplo, varno, prijazno, koristno, sprejeto, svobodno, zen. Ker se od Sherlene in Lijena učim, kaj pomenijo predanost, vizija, partnerstvo, pogum, ljubezen, potrpežljivost, veselje, žrtvovanje, prilagajanje, zmaga. Ker dobim v paketu vse to, kar pogrešam od doma. Ker sem tako fit kot še po nobeni plačljivi rekreaciji. Ker sem lahko z Basil, ki vedno teče z mano in se poči na tla, kjer koli brkljam po zemlji. Ker imam vse zastonj, za kar bi sicer zapravila svojo plačo. (S tem mislim predvsem na hrano, kajpak.)
Kmetovala bi lahko seveda tudi v Sloveniji, zato mi ni bilo treba na drugi konec sveta. Ampak wwoofing ni samo kmetovanje. Je precej več. Predvsem pa gre za spoznavanje sebe: do kje lahko grem, kako lahko spremenim svoje življenje (na bolje), katere vrline lahko še razvijem.
In na regrat nikoli več ne bom gledala enako.
Toplo, ne po kanadsko, ampak po slovensko, priporočam vsem. Vsem, ki vas zanima svet tam zunaj in predvsem tam znotraj vas. Saj veste.