Fino, fino, Tofino!

Končno mi je uspelo obiskati Tofino.

Long beach in Japonska nekje na drugi strani

Gre za kanadsko verzijo Kalifornije, saj v tem mestu na zahodni strani Vancouver islanda ne počnejo praktično nič drugega, kot srfajo, skejtajo, igrajo kitaro, hribolazijo in uživajo to svoje eko življenje.

Tofino je tako v primerjavi s Parksvillom ali sploh Qualicum beach ne le samo na geografski, ampak tudi na gerontološki drugi strani: ti mladci, oblečeni v udobna oblačila iz lana in konoplje, jedo eko zelenjavo, pijejo kavo z mandljevim mlekom, poslušajo dubstep in reggae, nalagajo svoje srferske deske na kolesa, hodijo na jogo in meditacijo, berejo poglobljene knjige – in so totalno kul. Posedanje po kafičih in kajenje pred njimi niti slučajno ne pride v poštev. (Mimogrede, tu praktično nihče ne kadi. Prvič, ker so cigarete pregrešno drage, in drugič, ker so prostori za nemoteno kajenje tako redki in rigidno urejeni, da vse potencialne kadilce do te točke že vse mine.)

Rabarbarino-jagodni crumble in dostojna kava v Humanity

Kyleov ulov na Karma yard sale: fenomenalna majica

Za turiste so morda bolj zanimive številne naravne danosti tega konca sveta, ki se z vsemi otočki in rokavi in zalivi zlahka primerja s kakšnimi Kornati (oz. jih za moje pojme presega, ampak to je pač subjektivna presoja). Fascinantna je tudi galerija aboridžinskega umetnika Roya Henryja Vickersa – seveda je ena od njegovih fascinantnih slik romala z mano. Ampak glavna je narava, saj je ves ta del – ki spada pod Pacific rim – namreč pod Unescovo zaščito in je sploh en izjemno varovan naravni park. Z razlogom.

MacKenzie beach

Long beach

Schooners cove

Pot do Schooners cove

Long beach

Roy Henry Vickers

Številni naplavljeni hlodi

S Kanadčani včasih ni šale

Čeprav nisem bila blagoslovljena z lepim vremenom, s katerim bi lahko s tal pobirala čeljust zaradi spektakularnih sončnih zahodov, in z debelo denarnico, s katero bi si lahko privoščila ogled kitov (tudi ubijalcev), sta bila dva večera in en poln dan tu – polna. Pacifik je pač Pacifik. Vedno tu zame. Vedno posluša. Razume. Ne ugovarja. Ne odgovarja. Z mokrega peska se sliši samo bučanje valov, melodija zapiranja in odpiranja klapavic ter hripavo krakanje vran. Ljudi praktično ni. Še. Samo nekje na drugi strani so Japonci. “Po Long beach se najraje sprehajam jeseni in pozimi, ko ni nikogar. Poleti je tu neverjetna gužva,” mi je povedala ena od oskrbnic parka.

Rada bi se sprehajala z njo pozimi.

Advertisements

One thought on “Fino, fino, Tofino!

  1. Pingback: Povratek na Tajvan | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s