Vsak večer, pred mrakom, zatrkolikamo koleščke ob toplih gredah, da jih zapremo. Pospremimo perjad v njihove nočne sobane, čeprav nas večinoma vse na broju že čakajo tam. (Razen jeznega gosaka, ki vedno jasno in glasno protestira.)
V mojo sobo sije zahajajoče sonce. Skuham si oolong čaj s Tajvana; tako mi pravi okus, oko ne zna razbrati kitajskih pismenk, ki določajo vrsto čaja.
Lepo je.
Pingback: “Moj pokojni mož bo na mojo družbo čakal še 20 let!” | Devet ur manj
Pingback: Zen za konec | Devet ur manj