Forza Duncan

Duncan je baje mesto totemov. Zame je mesto neštetih trgovin z robo iz druge roke, galerij, eko kafičev – in poznega odpiralnega časa.

Totemi in fiktivna lokomotiva

Mestna hiša in še ena slovenska znanstvena fantastika: T-križišče z enakovrednimi stop znaki po sistemu “kdor prej pride, prej zapelje v križišče”

Izkoristila sem jutranjo zastonj vožnjo z Marsho, ki (poleg kmetovanja) dela kot računovodkinja prav v Duncanu. Tako sem po ulicah zakorakala že nekaj minut čez osmo, in odprt je bil samo Shoppers Drug Mart. Zato sem se pač počila v Duncan Garage Cafe & Bakery (kar se je izkazalo za super potezo), si naročila rooster almond latte, pretaknila vsako polico njihovega eko-bio-naravnega marketa in preganjala čas z visenjem na zastonj brezžičnem internetu.

Duncan Garage Cafe & Bakery – vse tisto od kulinarične ponudbe, kar tako zelo ljubim na tej celini.

Najboljši čili z najboljšim koruznim kruhom do tega trenutka

Končno je bila ura deset in trgovine so se odprle – še sonce je posijalo prav takrat in nič prej. V naslednjih par urah sem prečesala vse ulice (nekatere večkrat) ljubkega središča tega največjega mesta v bližnji okolici mojega trenutnega domovanja.

Drži.

Dolce čokoladnica

Tale tudi wwoofa

Spomin na češnje, rumene stopinje pa nakazujejo smer ogleda totemov, raztresenih po mestu

Kje je Superman?

Največji žur so bile seveda številne trgovine z robo iz druge roke, ki so moj neizčrpen vir nakupovalnega navdiha. Če ne bi imela ravno samo enega (že tako ali tako popolnoma nabasanega) kovčka, bi pokupila na tone pohištva, posode in ostale opreme za dom.

Ah, kuharice. Ah. In to za dolar. Ah.

Naletela sem na precej Nizozemcev; imajo celo svojo trgovino s samimi nizozemskimi prehrambenimi izdelki (in coklami). Srečala sem tudi veliko Indijancev (in to besedo uporabljam z vsem spoštovanjem in brez kakršne koli politične nekorektnosti), saj jih je tu na otoku občutno več kot v Vancouvru. Ne, ne paradirajo naokoli s perjanico in sekiro, ampak so jim tudi tu pripadle žal tipične vloge: večinoma je šlo za postopače, brezdelneže, zgubljence. Usoda kanadskih Indijancev je namreč žalostna, zgodovina nič kaj lepa.

Me je pa zato nasmejal Indijanec, čakajoč z menoj na avtobus: oblečen je bil v navijaško jopico italijanskega nogometnega kluba in nedavnega prvaka Juventusa. Forza!

Advertisements

One thought on “Forza Duncan

  1. Pingback: Kaj sem letos domačim podarila za praznike | Devet ur manj

Komentar?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s